|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Dobry pøipad, wot kotreho¾ d¼ì z najwjet¹eho d¼ìla w¹ì mó¾nosæe za wojaka wotwisuja, dawa mi khwilku, Wam tute rjadki napisaæ. Sym wot swojeho korhojnistwa, ki¾ je we Ni¹u zamìstnjeny, na nìkotre dny sem do Èuprije z ¹tyrjomi jatymi Rusami komandowany, hd¼e¾ mamy lìkaàstwa dostaæ. Dokel¾ symtu khwilu w na³o¾owanju èasa samostatny, zmó¾nich sebi hod¼inku k pisanju. Chcu pak hnydom spomniæ, zo sym najprjedy dwì hod¼inje drjewo za na¹e kachle ruba³, hewak bych ze zmjerskom ani pismika njemoh³ napisaæ. Nìtko moji jeæi dale drjewo d¼ì³aju a jedyn tepi, wari kofej, dokel¾ sym wopyt dósta³, ki¾ je kofej a cokor a bì³y khlìb a nì¹to ca³tow sobu prinjes³. Nó, a tajki wopyt dyrbju tola wìsæe derje hospodowaæ!
Dokel¾ je njemó¾no, w¹ì zaæi¹æe wobrazowaæ - ¹to¾ sebi po swojim d¼eniku pozd¼i¹o zmó¾nu - chcu Wam, luby knje¾e, ma³y wurìzk ze w¹ìdneho ¾iwjenja pós³aæ, ¾iwjenja, ki¾ mje w¹ìdnje wobdawa a na kotrym¾ mam swój pod¼ìl ka¾ na powìtøe a swìtle s³ónca. Bydlu tu w Èupriji, w serbskej khì¾cy ze swojimi jatymi w jednej jstwì. Jstwa ma tøi wokna a za¹klencowane durje; w durjach a w jednym woknje je ¹kleñca rozbuch³a we bìhu wojowanja, tak zo je za woèerstwjenje powìtra wo jstwje derje postarane. Kachle su ¾elezne a su-li derje dosæ nasyæene - za èo¾ so moji Rusojo z wutrajnosæu staraju - duja æop³otu ka¾ vulkan. £o¾o je woklep s³omy za dweju, pøikryw - nó ¹to¾ na æìle nosymy. Zabawa so wotmìwa ze spanja, jìd¼e a rozmo³wy we w¹elakich rìèach. Mój wopyt je wobsed¼eà fabriki z Altony; z nim rìèu wìzo nìmski. Jedyn z jatych je Polak, jedyn ze Samadiskeje, jedyn z Podolskeje, jedyn z Kawkaza a poslìdni z Wolynskeje. Rozkazowaæelstwo w mìsæe je wuheàska. Pøipokazowaà kwartìrow je S³owak, rìèu z nim èìski, ¹to¾ je widomnje za mnje a za njeho zrozumliwa rìc. Pjekaà, wot kotreho¾ sebi tu a tam ca³tu kupu - jelizo znutøkowne wobstejnosæe mojeje mó¹nièki to dowoleja - je Serb a druheje rìèe njeswìdomy. Tak wospjetuju: z na¹ej lubej, dosæ husto zanjechanej serbskej rìèu je mi mó¾no, wobkhad¼owaæ z Polakom, Rusom, Juhoserbom, S³owakom, Bo³harjom. To mi dawa wosebitu znutøskownu spokojnosæ, ma pak te¾ swoje zwonkowne dobre. W na¹ej stoæinje sym jenièki, ki¾ jednu s³owjansku rìè rìèi; a tohodla sym wot druheje s³u¾by wuswobod¼eny; dokel¾ mje na w¹ìch kóncach trjebaju.
Pøed nì¹to mìsacami je so tu w mìsæe krótka, ale po powìsæi tu zawostatych, krwawna a horca bitwa wotmì³a. Zwonkowny napohlad mìsta wo tym ma³o swìdèi jeno¾ tu a tam z granatu rozdrìna khì¾ka a mnoho rozbuchnjenych woknow. Zrìèniwi¹i swìdcy su wobydlerjo sami, ki¾ so do swojich domèkow zamkaju a z rìdka z nami njepøeæelemi do wobkhoda stupaju, khiba zo jich sami pytamy. Tak dyrbjach d¼ensa k rìzanju drjewa sebi pi³u wupo¾èiæ, khod¼ach tam dom wot domu, w¹o æicho. Skónìnje dowjed¼e mje ma³y, hibiæiwy pacho³k do jednoho domu. Bì to jeho d¼ìd, ki¾ w nim bydle¹e. Pro¹ach jeho, mi pi³u na nìkotre hod¼iny pøewostajiæ. Wón stany, da mi pi³u ka¾ zo by so to samo wot so rozumi³o. Ale, hdy¾ so pod¼akowaw¹i woteñd¼ech stupi so ke mni a mìnje¹e: to je za cy³u wójnu prìni raz, zo je jeho ¹tó z njepreæelow wo nìèo prosy³, ale w¹ì su jeno¾ brali. A hórko pøistaji: njepøeæel je mi wostaji³ jeno¾ domjacu nadobu, ki¾ za njeho ¾adneje hódnosæe wjacy nima, hdy¾ je 72 lìt stary. Z jeho d¼ìæi buchu synojo pak we wójnje morjeni a d¼owki su rozæìka³e. Wnuk je jenièki, ki¾ je pøi nim wosta³. A wo ¾adnym njewì, hd¼e je a ¹to. Wbohi mu¾! A kak wjele druhimi po kraju horje a dele je to tak. Wid¼u cy³y lud so wukrawiæ a za èo? A pomoc nihd¼e, sama bìda!
Dyrbju nìtko skónèiæ; poèina so æmiæ a swìèki a druheho rozswìtlenja nimam.
Bud¼æe z Bohom a lubie strowieny!
J. Skala. £u¾ica, 1916.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Kónc sæeàpnosæe!