|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Hdy¾ bu prìni raz zjawnje wo serbskej samostatnosei rìèane, so to zwjet¹a tak zrozumi, zo bud¼emy sami stat tworiæ. Na to sebi zawìsæe nichtó mysli³ njeje, ki¾ so z politiku zabìra, a sebi te¾ njeje mysliæ trjeba³, dokel¾ samostatnosæ je we mnohej druhej podobje mó¾na a njenuzuje runjewon k wosebitemu statej. Wa¾ne je jeno¾, zo je lud docy³a zwólniwy k samostatnosæi. Zo my Serbja to smy a haè do dopjelnjenja na¹ich ¾adanjow pøecy bud¼emy, je pøez to dopokazane, zo smy so politiscy zorganizowali a bud¼emy w pøichod¼e swoju organizaciju wu¾iwaæ nic jeno¾ jako ¹kit, ale te¾ jako bróñ. Dokel¾ k tomu nuzuja nas w¹ì nazhonjena, ki¾ smy ka¾ w zañd¼enosæi tak w pøitomnosæi èinili. Powrót po swìtowej wójnje je w¹ud¼e starym mócnaàstwam wunuzowa³ koncesiju, ki¾ su nìhdy¾kuli¾ pøedaloko sahace, z wjet¹a pak, mó¾emy prajiæ, tola rozumne. Te¾ my Serbja smy so nad¼ìjeli, zo njebud¼emy tón króæ wuzamknjeni z rozd¼ìlenja pok³adow noweho èasa. Smy so to èim bóle nad¼ìjeli, hdy¾ buchu nowi dohladowarjo tutych idealnych pok³adow strony, ki¾ su stajnje wojowali pøeæiwo w¹onìmstwu z hes³om "Für Wahrheit, Recht und Freiheit". Te¾ my chcemy "wìrnosæ", te¾ my chcemy "prawdu", te¾ my chcemy "swobodu" na¹emu serbskemu narodu. A ¹to smy haè dotal docakali? Dypk za dypkom chcemy rozpominaæ.
Wo wìrnosæi k nam njeje nihd¼e nièo s³y¹eæ. Køiwe nahlady a wusudy z èasow monarchiskeje doby je nowe mócnaàstwo njeporjed¼ane sebi pøiswoji³o, a skoro so zda, zo su wone hi¹æe køiwi¹e a hi¹æe njerozumni¹e ka¾ hdy prjedy. We za¹³ej dobje mìjachmy tu a tam pola knje¾eàstwow nìkotreho pøeæela, ki¾ to woprawd¼e bì a tola so prócowa¹e, pola nas tajki zaæi¹æ zawostajiæ, dokel¾ nas trjeba¹e ze w¹elakich, wosebje egoistiskich motivow. Bìchmy w¹ud¼e wuwo³ani "kraloswìrni" Serbja, mìjachu nas za konservativnych haè do kosæe a jeno¾ to jedne bì jim do nosa, zo chcychmy my konservativnosæ te¾ na swoju serbsku rìc a narodnosæ na³o¾owaæ. My smy byli "kraloswìrni", dokel¾ so monarchija wjet¹inje z nas zda¹e rukowanje za na¹e narodne byæe, nic pak "kraloswìrni" na kó¾dy pad. Smy hi¾o w starym staæe wojowali za na¹e narodne prawa, dokel¾ so nam tehdy ju¾ nièo njepøizwoli dobrowólnje a to snadne, ¹to¾ dócpìchmy, smy sebi wunuzowali. Bohu¾el, smy stajnje byli pøejara loyalni a nì¹to¾kuli¾ wjacy bychmy byli, móhli docpìæ, bychmy sebi swojeje wa¼nosæe a mocy wìdomni byli. Wìm so tu derje dopomniæ na èasy wólbow a tehdy sym tak prawje zaèu³ a do wutroby a rozuma je so mi zakorjeni³o spóznaæe, kak druzy z nami jako rozsud¼acej mocu lièa. A sym sebi wotmysli³ po swojich snadnych darach sobu so prócowaæ, zo my Serbja w¹itcy spóznajemy swoju móc. D¼ensa, hdy¾ je zak³ad statneho byæa pøemìnjeny, chcemy a dyrbimy z tuteho sebjespóznaæa w¹ì sæìhowanja sæahnyæ a to æim bóle, hdy¾ je nam narodnym mjeñ¹inam pøez mìrowu konferencu zaruèene na¹e wosebite narodne ¾iwjenje. Jeno¾ na zwjazk ludow a na na¹ich s³owjanskich bratrow smìmy so z dowìru spu¹æeæ, dokel¾ nìmske strony, ki¾ so tak rady mjenuja "demokratiske", njejsu jara zwólniwe, z nami z wotewrìnosæu a wìrnosæu wobkhad¼eæ. A byrnje¾ nam to te¾ tu a tam lubili, njechamy jim tola tu wìc tak lohku èiniæ, zo njebychu sebi woni, ka¾ æi stari knje¾erjo, myslili, my Serbja so damy z rjanymi s³owami spokojiæ, w¹o druhe pak mamy pøijimaæ jako "fait accompli", t. r. hotowy skutk. Ka¾ my so prócujemy, wìrnosæ wuznawaæ, njech te¾ woni kusk wjacy wìrnosæe ke swojemu skutkowanju pøeæiwo nam sobu pøinjesu. Hi¾o to je njewìrnosæ a bjezkritiknosæ pøeæiwo jich samsnym zasadam, zo je "Sakskoswìrnym" dowolene jako avantgarda preæiwo "Serbskemu Zwjazkej" a jeho sobustawam wustupowaæ. My smy a¾ smy prjedy loyalni byli monarchiji, tì¾ loyalni republicy. Dokel¾ pak smy sebi wìdomiæi swojeje narodnosæe, swojeho kulturneho pok³ada, ¾adamy, zo so za nami njech z kamjenjemi a b³ótom njemjeta. ®adamy, zo so wìrnosæ njewotstroni z jich wustupowanja preæiwo nam a skónènje ¾adamy, zo so docy³a pøeæiwo nam njewustupuje, ale so jedna jako z runoprawnym ³udom a narodom.
Jako jedyn mu¾ dyrbi cy³y narod stanyæ a protestowaæ pøeæiwo tamnym nizkim zasadam. Njebud¼my tak sæeàpliwi, Serbja, ale d¼ì³ajmy ka¾ na¹ narodowc "jedyn za w¹ìch" nìtko "w¹itcy za jednoho". Na nas w¹ìch bì ta plista mìrjena, ki¾ bu sprawnosæi a prawd¼e 22. junija 1919 we Budy¹inje data. Njeby nas to do ¹ije hañba by³o, chcyli sebi to lubiæ daæ, my Serbjo, ki¾ smy najwjet¹i d¼ìl swojich m³odych a najm³ód¹ich bratrow we njekrasnej wójnje zhubili, my Serbjo, pola kotrych¾ nìtko mnoha wopu¹æena maæeàka na swój khudy rowèk èaka, mnoha wboha syrotka swojeho nana a ze¾iwjerja paruje, mnoha swìrna, pilna a njesprócna mand¼elska za swojim mand¼elskim ¾aruje sama abo z èrjodku d¼ìæimi, mnoha sotra za bratrom, mnohi pøeæel za pøeæelom ¾ed¼i. W¹o su nam wzali, a my ki¾ smy so z bo¾ej pomocu wukhowali, njesemy nìtko æe¾u sobu a smy sobukhostani z tymi w¹onìmskimi ¹æuwarjemi ki¾ so njehañbuja winu na druhich wotstorkowaæ, ki¾ so njehañbuja znjesliwy a poni¾ny lud biæ a haniæ, jeno¾ tohodla, dokel¾ je "s³owjanski" lud. To spomñæe a njech so nihdy na nihdy njestanje po jich woli z nami, ale jeno¾ po na¹ej. Tohodla chcemy a dyrbimy sebi te¾ wunuzowaæ swobodu. W pøirunanju ze zañd¼enosæu smy hi¾o nì¹to¾kuli dobyli. Spokojiæ pak nas to na ¾adyn pad njemó¾e a njesmì, ale dyrbimy pøecy zaso wustupowaæ a raznje pominaæ na winowatosæe knje¾eàstwa pøeæiwo nam. Njejsmy wjacy njewólnicy, ka¾ smy byli pøedo³ho, ale mamy ka¾ w¹ì ludy, a te¾ nìmski lud, zaèuæe a ¾adosæ za swobodu. Tohodla njesmìmy so bojeæ, pøi kó¾dej sk³adnosæi za swoje prawa wustupowaæ, njesmìmy bojaznje we swojich wsach a statokach èakaæ, "haè so wróæa z³ote èasy", ki¾ smy we swojej swobod¼e meli pøed tysac lìtami. Te so nam njewróæa bjez napinaceho d¼ì³a a nihd¼e w swìtowych stawiznach njeje lud dosta³ swobody, ale w kó¾dym pad¼e je sebi ju wunuzowaæ dyrbja³. A dokel¾ so z tymi brónjemi, z kotrymi¾ su nas bili a morskali, d¼ensa njemó¾emy a njechamy wobaraæ, dyrbimy na w¹ì druhe mó¾ne wa¹nje zd¼ì³aneho luda wojowaæ wodnjo, w nocy, d¼eñ wote dnja, njepøestawajcy a z jenièkej myslu na wuswobod¼enje z njepøirodnych a pot³óèowacych putow, ki¾ nas wuwjazuja z djabo³skej njesmilnosæu. Kó¾da zhromad¼izna, kó¾da skhad¼owanka, kó¾dy na¹ wustup do zjawnosæe doma ka¾ druhd¼e ma byæ manifestacija na¹eje wole, na¹eje ¾adosæe za swobodu. Smy po lièbje ma³o a tohodla je kó¾dy jenièki winowaty kruæe staæ a so sobu staraæ, zo ani jedyn Serb njepadnje do cuzych pazorow a zo na¹e hrod¼i¹æa serbskich mu¾i wostanu ka¾ w starodawnych èasach ¾iwa murja skalneje twjerd¼izny w Termopylach. Dyrbimy sebi wìdomi byæ, zo hakle sked¼bnosæ za swoje wojowanje doma a we cy³ym swìæe dobud¼emy, hdy¾ ¾adyn z nas so njepoda, ale raznje wuznawa: Ja S³owjan sym a S³owjan budu, a hdy¾ kó¾dy ze skutkom pokaza zo S³owjan wostanje. Na to dyrbi so pøecy zaso pokazowoæ a pominaæ, pøeto¾ èasy su wo prawd¼e khutne a wosebje na¹im bratram, ki¾ su z nami sobu byli we wójnje, bych rady rìèa³ k wutrobje a bych jich prosy³, zo chcyli moje s³owo s³y¹eæ. ©tyri lìta wojacy su nas wutupili; nìkotre wutroby su stwjerdny³e, nìkotre zwjadny³e. Te dyrbimy zaso woraæ, wótøiæ, tamnym z dobrym pozbìhowacym s³owom a skutkom krjepiæ a kó¾demu zaso pokazaæ prawy puæ. Dajæe sebi rìèeæ towaà¹ojo, te¾ ja, ki¾ we wobæe¾nosæach tute s³owa pi¹u, sym so we wójnje w cuzych kwaklach drì³, sym nana a maæ a mand¼elsku a d¼owku nìkotry njekrasny raz z æe¾kej wutrobu dyrbja³ wopu¹æeæ a bìd¼iæ so za tych, ki¾ su a bìchu po³ni hidy preæiwo w¹emu, ¹to¾ bì njenìmske. Nìtko, hdy¾ je po wójnje, je swjata winowatosæ w¹ìch, te¾ twoja a moja, so prócowaæ, zo nihdy wjacy njedo¾iwimy tajkeje krawneje wójny, po³neje hidy a surowosæe, samo pøeæiwo ¾onam a d¼ìæom a ¹ed¼iwcam. Ta surowosæ, ki¾ je tehdy zakhad¼a³a pøeæiwo "njepøeæelam", je samsna surowosæ, ki¾ so na nas mìri, dokel¾ te¾ my Serbjo smy jim "njepøeæeljo", dokel¾ smy S³owjenjo. Sy, towaà¹o, zaby³, kak je æe wutroba bola³a, hdy¾ sy w Ruskej abo Pólskej abo Serbiji jako wojak wunuzowany dyrbja³ pomhaæ pøi njeprawd¼e a ¾ad³awej surowosæi pøeæiwo zawostatym wobydleàstwu? Jeno¾ z³óstniska wutroba, ka¾ jeje w Serbach nihdy njemìjachmy, moh³a na to zabyæ abo so trjeba ze spokojnosæu na to dopominaæ. A tohodla pro¹u æe, towaà¹o, dopomñ so na tych, ki¾ su zawinowali tute do njebjes wo³ace hrìchi, dopomñ so, zo je wurunawaceje sprawnosæe na zemi a zo Nìmc nima na cy³ym swìæe ani jednoho pøeæela swojeho suroweho wa¹nja dla. D¼ensa, hdy¾ ma¹ zaso swobodneje wole, dopomñ so na æe¾ke èasy wójny a potom so rozsud¼ a spóznaj, zo twoja narodnosæ, twoje Serbstwo æi lubi nowy pøichod, swobodny a njewotwisny a zo twoje wuznaæe k Serbstwu je wuznaæe k sprawnosæi a è³owjeskosæi. Tohodla praju hi¹æe jónu: prjeè ze w¹ìm nìmcowanjom w d¼ìle a zabawje, prjeè ze w¹ìm, ¾ed¼enjom za nìmskej modernosæu, docy³a za w¹ìm, ¹to¾ so z mocu do nas Serbow z Nìmcow æi¹æi. Njetrjebamy, haj njesmìmy tohodla byæ njepøeæeljo Nìmcow jako è³owjekow, ale dyrbimy w¹o wotpokazowaæ, z èim¾ woni za nas mìrja politiscy, hospodaàscy a te¾ duchownje.
Na nas njebud¼e zale¾eæ, hdy¾ njebud¼e spokojnosæe mjez Serbom a Nìmcom. Njech woni nam dad¼a na¹e prawa, na¹u njewotwisnosæ, na¹u samostatnosæ, politisku a kulturnu, a my jim ani kroèele napøeæo jednaæ njebud¼emy. To pak njech hnydom wìd¼a: Prjedy my so njespokojimy, dóni¾ so nam njestanje prawda a nihdy njewotrjeknjemy so swojeje serbskosæe, swojeho narodneho a nabo¾neho zmyslenja, swojeho ¾adanja za runoprawnosæu z druhimi ludami, byrnje¾ my te¾ s³ab¹i byli, ka¾ woni.
Nihd¼e njeje pokazki, zo so hd¼e ¹to polìp¹uje w tutym nastupanju. Kó¾du kroèel, ki¾ my doprìdka stupimy, je jim k hnìwu a z³obam. Te¾ sprawnosæe a wìrnosæe njewoèakujemy; ¹to¾ ¹tó nima, njemó¾e podawaæ. Zo pak hamtske organy we £u¾icy ka¾ rjeæazniki na nas ¹æowkaju, zda so nam trochu d¼iwno. Wosebje kamjenski a budy¹ski hamtski d¼enik wuznamuje so we tutym nastupanju. Dokel¾ pak nichtó ze swojeje ko¾e njemó¾e, zda so nam jeno¾ smì¹ne, zo, woni tak jara do³ho we wowèich ko¾ach mjeze nam³ khod¼achu, mìnjo: æi h³upi Serbja to njepytnu, zo njejsmy wowca, ale law. My dawno wìmy a znajemy swojich kwasarjow; pod jich wdwèej ko¾u njejsmy woprawd¼e nihdy lawa spóznaæ móhli ale - wjelka, a to je rozd¼ìl!
Jan Skala, Serbske S³owo, 1920.
Dal¹í: