|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
W lìæe stawa¹e wowka w ¹tyrjoch a w zymje w pjeæich hod¼inach. Prìnje, hdy¾ stawa¹e, bì, zo so swojemu dobroæiwemu stworiæelej a wótcej za to d¼akowa¹e, zo bì ju w nocy pøede w¹im strachom a njezbo¾om wobkhowa³, a zasy nowy d¼eñ wobrad¼i³, zo by mì³a zasy nowu sk³adnosæ, sebi za wìène ¾iwjenje hi¹æe wjacy zas³u¾bow dobyæ. Hdy¾ bì so zwobleka³a a rañ¹i paæeø wuspìwa³a, wza wrjeæenko a pøed¼e¹e spìwajo sebi pøi tym rañ¹i kìrlu¹. Nìhd¼e za hod¼inu, hdy¾ bì stany³a, stupa¹e z toflemi pøiplacujo z durjemi won do khì¾e a stupi so na próh. Tu zaspìwachu husy w khlìwièku, swinje zakwièachu, kruwy zaruchu, kury pjerchotachu z krid³ami sebi spar wottøasujo. Kóècy pøiæìri¹tej ¹tó wì z kajkeho kuta a móra¹tej so ji li¹æo pod nohomaj. Psaj wuskoèi¹taj z hìtow, pøeæahowa¹taj so a w jednym skoku bì¹taj pola wowki; hdy by so njewobara³a, by¹taj ju zawìsæe potorhny³o a ¹klu zorna a bìrnow z ruki wurazy³oj. Wowka mìje¹e w¹ì tele zwìrjatka jara rady a wone ju. Bóh zwarnuj, zo by wid¼a³a, zo je ¹tó njetrjebaw¹i draèuje a by³-li to jeno¾ èeøwik. ©to¾ je è³owjekej wu¾itne abo ¹kódne a so skóncowaæ dyrbi, njech w bo¾im mjenje kóncuja, jeno¾ nic èwilowaæ, by praji³a. D¼ìci pak njesmìd¼achu pøihladowaæ, ani hdy¾ koko¹ku rìzachu, a to tohodla, zo by jim jeje ¾el by³o a wona potom wumrìæ njemoh³a.
Nìhdy pak bì so na psaj Sultana a Mórasa rozhnìwa³a. Mìje¹e pak te¾ swoju dobru winu k tomu. Dobywa¹tej so mjenujcy spoch do khlìwièka a bì¹taj d¼esaæ rjanych ¾o³tych kaèkow, wjeso³ych to zwìrjatkow, zo mìje¹e è³owjek swoju radosæ nad nimi, za jednu nóc zakusa³oj. Wowcy so zecny hdy¾ rano durièka wotewri a husyca so jeno¾ z tøomi pilkami w m pøihna sp³ó¹iwje gigotajo, jako by pøe swoje skóncowane m³od¼ata ¾a³osæi³a, kotre¾ bì mìsto njemìrneje ³a¾ateje kaèki sama wused¼a³a. Wowka tuka¹e najprjedy na mordarja, ale spózna po æìri, zo staj to psaj skuæi³oj, psaj, taj swìrna stra¾nikaj. Wowka ani swojimaj woèomaj njewìrje¹e, a to hi¹æe pøiñd¼e¹taj a so li¹æe¹taj, jako by nièo njeby³o, to wowku najbóle rozmjerza. "Prjeè wote mnje, rawsaj, ¹to su wamaj kaèki èini³e, staj snad¼ h³ódnaj? Nì, to je ho³a wólnosæ. Prjeè wote mnje, ani wid¼eæ waju njecharn!" Psaj powsny¹taj wopu¹i a wjeze¹taj myd³o. Wowka pak d¼ì¹e do komory, zo by d¼owcy swoju ¾a³osæ wuskor¾i³a. - Krasa njemysle¹e sebi hinak, haè zo su padu¹i jstwièku wurumowali, abo zo je Hañ¾ka zemrì³a, hdy¾ wowku cy³u wup³akanu a blìdu do komory pøibì¾eæ wuhlada. Hdy¾ pak bì cy³u wìc s³y¹a³, njemó¾e¹e so smìchow zd¼er¾eæ. ©to bì jemu wo par kaèkow! Wón bì je njenasad¼owa³, je njewid¼a³, kak so z jejkow dypaju, kak lubozne su, hdy¾ po wod¼e p³owaju, h³owièki pod wodu ponórjeja a z nó¾kami nad wodu pancaju. Arno¹tej bì jeno¾ wo nìkotre pjeèenje; tohodla te¾ njewosta psykomaj sprawnu zap³atu do³¾ny, ale hrabny køud, a d¼ì¹e won, zo by jimaj nìkotre pøez rjap namìri³. Wowka zapøimny sebi wu¹i, hdy¾ haru a skiwlenje wonka s³y¹e¹e, a mysle¹e sebi: "©to to pomha, dyrbi byæ, zo by¹taj to zasy njeèini³oj." Hdy¾ pak za hod¼inu a te¾ za dwì psaj hi¹æe z bor³a njewulìze¹taj, dyrbje¹e pohladaæ hiæ, haè je jimaj to tak jara blizko ¹³o. "©to¾ je so sta³o, je nimo, a to staj tola jeno¾ njerozomnej zwìrjeæi," praje¹e sama za so kukajo do hìtow. Psaj z bolosæu zawu¹taj, pohladowa¹taj ¾elnosæiwje na nju, li¹æe¹taj so ji z wopu¹ku machajo a jej pod nohomaj po brju¹e ³a¾o. "Je wamaj to ¾el? Wid¼itaj, tak d¼e so njeknièomnikam, njezabud¼taj to ¾enje!" -- Psaj na to njezabu¹taj. Hdy¾kuli husy abo kaèki po dworje èampachu, wotwobroæi¹taj rad¹o woci na bok, a tak doby¹taj sebi zas wowcynu pøikhilnosæ.
Hdy¾ bì wowka pjerinu wobstara³a, zawo³a èeled¼, njebì-li ta hi¹æe stany³a. Po ¹ìsæich hakle pøistupi k Hañ¾cynemu ³o¾u a klepny ju zwaha na èo³ko - to mjenujcy du¹a najruèi¹o wotuæa - a wo³a¹e: "Stawaj, d¼owcièka, stawaj; kapon je hi¾o d¼ewjeæ króæ smjeæe wobkhod¼i³, a ty hi¹æe spi¹; njeje æe hañba?" a pomha¹e so ji zwoblekaæ; potom d¼ì¹e do komory, haè je tón drobjas hi¾om na nohach; je-li so tón abo tamny na ³o¾u wale¹e, poplaca jeho wowka wo³ajo: "Stawaj, stawaj njeroda, koza je bró¾eñ pobod³a." Na to pomha¹e so d¼ìæom wumyæ, ¹to¾ drje skoro ¾adyn d¼en bjez wójny njewoteñd¼e. Ale z woblekanjom so ji njecha¹e ¹lachæiæ; do tych kneflikow, spinkow a seklkow na klejd¼ikach a hiplkach njemó¾e¹e so wumasaæ. Zwjet¹a wobroæi, ¹to¾ do pøedka s³u¹e¹e, do zady. Hdy¾ bìchu d¼ìæi zwoblekane, poklakny so a wuspìwa z nimi "wótèe na¹" a d¼ì¹e z nimi snìdaæ.
Bo¾ena Nìmcova: Na¹a wowka. Pøe³o¾i³ dr. F. Rìzak. 1883.
Dal¹í: