|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Bì¹taj pak nìhdy nan a maæ, a mìje¹taj jara wulku èrjódu d¼ìæi. A nan dóñd¼e do mìsta a kupi bìrtl hrochu a da kó¾demu d¼ìsæu po hró¹atku, ale Jankej a Hancy pobrachny. Tohodla jara p³aka¹taj. Nan pak rjekny: "Mjelètej a njep³aètej, póñdu do lesa drjewo rubaæ a wój póñd¼etej sobu do jahodkow." Nan wza kulu¹k a mandlu¹k sobu a powìsny jej na ¹tom. Jankej a Hancy rjekny: "D¼itej pøeco a ¹æipajtej sebi! Doni¾ drjewko rubam, mó¾etej jahodki ¹æipaæ." Wìtr pak z kulu¹kom a mandlu¹kom klepa¹e a d¼ìsæi sebi mysle¹tej, zo nan drjewko ruba, a ¹æipa¹tej pøeco jahodki. Bì¹tej so hi¾o najed³oj, mìje¹tej te¾ po³ne karanèki a d¼ì¹tej nana pytaæ. A pøiñd¼e¹tej tam, hd¼e¾ kulu¹k a mandln¹k wisa¹tej, ale nana tam njebì. Nìtko jara p³aka¹tej a bìha¹tej a wo³a¹tej po lìsu woko³o, ale nikoho njenamaka¹tej. A hi¾o so æmje¹e.
Z dobom wuhlada¹tej swìcu a nabì¾e¹tej poprjancowu khì¾ku. Do teje pøeco dypa¹tej: "Dyp, dyp do poprjancoweje khì¾ki!" Na io stara Wjera z woknom zawo³a: "©tó tu je?" A d¼ìsæi zastró¾enej praje¹tej: "Bo¾i wìtøik sam, bo¾i wìtøik sam!" A Wjera wokno zawrì. Potom dypa¹tej zaso: "Dyp, dyp do stareje Wjermeje khì¾ki!" Tu¾ wona z durjemi wustupi wo³ajo: "©tódha tu je?" A wonej so khìtøe skhowa¹tej, zo jeju njenamaka. Potom dypa¹tej pøeco zas do khì¾ki: "Dyp, dyp do Wjerineje khì¾ki". Tu pak stara Wjera a jeje sotra ruèe wuskoèi¹tej a d¼ìsæi popad¼e¹tej. Wza¹tej jeju nutø a Wjera praji: "Nìtkole budu waju kormiæ," a zawrì jeju do khlìwièka a dawa¹e jimaj same w mlócy ca³ty k jìd¼i.
Potom pøiñd¼e hladaæ, haè staj kormjenej dosæ. "Janko, tykñ swój porsæik won, haè sy kormjeny dosæ!" wona rjekny. Wón pak swoju pi¹æa³ku tykny, kotru¾ bì¹e wot domu sobu pøinjes³. Wjera do njeje rìzny: "0ch, ty njejsy hi¹æe tuèny dosæ, to je w¹itko hi¹æe jara kosæojte! Hanka, tykñ ty porsæik won, kaè sy kormjena dosæ." Hanka pak porsæik z pjer¹æeñkom wutykny. Stara Wjera rìzny pøeco do pjer¹æeñka: "Och, te¾ ty njejsy hi¹æe tuèna dosæ!" A Wjera woteñdze swarjo.
Potom pak harowa¹tej tak jara, a Jank zhubi swoju pi¹æa³ku a Hanka swój pjer¹æeñk. A stara Wjera pøind¼e zaso hladaæ, hac staj kormjenaj dosæ. Wón swój porsæik tykny, a Wjera do njeho rìzny, haè krew´ jeno tak bì¾e¹e. "Hanka, tykñ swój porsæik won, haè sy kormjena dosæ!" Wona jón tykny, a Wjera do njeho rìzny, haè krew´ jeno tak bì¾e¹e. A stara rjekny: "Haj haj, staj wobaj kormjenaj dosæ, nìtko waju wopjeku."
Wona pìc tak prawje wupyri, wza Hanku a Janka a praje¹e: "Nìtko sydñtaj so na tule ³opatu!" Wonej syda¹tej ¹o na ³opatu, pak tak, pak hinak, wona jimaj pøeco powìda¹e, kak matej so sydaæ, ale wonaj pad¼e¹tej kó¾d¼ièki króæ dele. "Njewìmoj, kak mamoj so sydnyæ, poka¾ d¼ì namaj!" Tu¾ syd¼e so stara Wjera na ³opatu a d¼ìsæi ju fuk suny¹tej do ¾ehliweje piecy. Wona spali so cy³a w ¾ehliwej pjecy a d¼ìsæi bì¾e¹tej wjeso³ej pøed khì¾ku.
Tu bì swìt³y lód na hatku, a Jank a Hanka smyka¹taj so wjesele po lod¼e. Tu dohlada so Wjerina sotra na njej a chcy¹e jeju popadnyæ. Spì¹nje pøibì¾a z khì¾ki a zabì¾a na lód; tola tu so wobsuny a padajo rozdre a rozrazy so, pøerazy lód a so zatepi. Jank a Hanka mìje¹taj nìtko poprjancowu khì¾ku a bydle¹taj w njej.
Jónu pøiñd¼e nan do bli¾iny drjewo rubaæ. Wuhladaw¹i poprjancowu khì¾ku zastupi. Kajka bì to radosæ, hdy¾ Janka a Hanku èi³eju wohlada! Wonaj da¹taj jemu so najlìp¹oho najìsæ a napiæ. Potom pós³a¹taj jeho z wulkim brìmjenjom poprjancow domoj k maæeri a bratøikam a sotøièkam. A kó¾de dósta po poprjancu. Nazajtra wopytachu w¹itcy poprjancowy domièk. O, to wjeselo, to bì radowanje! Jank a Hanka pak mataj khì¾ku haè do d¼ensni¹eho dnja, jeli jeje njepøeda¹taj.
Ze serb. bajkow. Nawkowa zbìrka.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Wìra do Serbowstwa