|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
W kló¹trskim lìsu mìje¹taj pak nìhdy wjelk a li¹ka swoju khì¾ku. W lìæe khod¼e¹taj do jahodow a sæipa¹taj wot bì³eho ranja haè do slepeje æmy. Pøi tom so èasto ¹ lud¼imi skhad¼owa¹taj, kotøi¾ do s³anja, do drjewa a do jahodow khod¼achu. Wjelk potom jahodki do mìsta na pøedañ no¹e¹e. Tak so z d¼ì³awymaj rukomaj ¾iwje¹taj a z dobom nuzny kro¹ik do zymy nahromad¼i¹taj. W zymje khod¼e¹taj do wsow na pøazu, hd¼e¾ tak tryskowa¹taj, zo so lud¼o khori smìjachu.
Jónu po hod¼och bì¹taj na kwas pro¹enaj. Hi¾o pozd¼e wjeèor poda¹taj so na puæ; bì¹e rjany èas a mìsaèk jasnje swìæe¹e. Jako bì¹taj khwilu ¹³oj, nadeñd¼e¹taj studnièku, a wjelkpraje¹e:"©to dha to? A li¹ka praje¹e: "Hd¼e ha?" A wón wotmo³wi: "Tu w studniècy!" A mìsaèk tak rjenje do studnièki swìæese a bì¹e po³ny. A wonapraje¹e: "To je sydrje¹k". Wjelk praje¹e: "Ja sydrje¹k ¾a³ostnje rady jìm." Li¹ka rjekny: "Mi so jeho njecha, sym so kalenow najed³a". A wjelk zdychny: "Moja ceøwjena suknjata, hdy bych ja tón sydrje¹k mì³!" Li¹ka praji: "Wulapaj wodu!" A wjelk poèa wodu srìbaæ, zo w¹ón spróstny, a wusrìba cy³u studnièku. Ale tam ¾adneho sydrje¹ka njebì. A wonaj sebi praje¹taj, zo je jón nìchtó wza³.
Potom d¼ì¹taj na kwas. Ducy wopra¹a so li¹ka: "Kotry z naju pak zbytne jìd¼e domoj ponjese, ty abo ja?" "Mni so jara njecha", wotmo³wi wjelk. A li¹ka rjekny: "Wì¹ ty ¹to, wjelko, njechamoj naju jìd¼e hromadu kinyæ daæ, chcemoj sebi kó¾dy wosebje braæ. Hdy¾ bud¼e rìkaæ: Li¹ka, to je tebi, bud¼e to mi, a hdy¾ rjeknu: £i¹ka, to je wamaj, bud¼e to tebi!" Wjelk rjekmy: "Mojedla, ja sym spokojom". A dóñd¼e¹taj do kwasneho domu.
Li¹ka syd¼e so za blido, wjelkej pak za blido njedachu, dokel¾ bì¹e hrozny a trundlaty. Tu¾ syd¼e so li¹cy k nohomaj pod blido. Poèachu nosyæ a wud¼eleæ: To je tebi a to je tebi. - Li¹ka, to je tebi!" a tak za sobu. Pøiñd¼e raz nì¹to ¹patni¹e abo hubjene, rìka¹e: "Li¹ka, to je wamaj!" To pak wona wjelkej suny, ki¾ dawno njemdry pod blidom èaka¹e. Na poslìdku poèa so samo hór¹iæ a porskaæ. Tu¾ wzachu sebi hosæo kije, pjerjechu jeho a wuhnachu. Cìkajo zabì¾a sebi we w¹ìm stra¹e do kólnje, ale cy³a èrjóda æìrje¹e za nim. A wón skoèi na pøatr, ale woni wzachu sej ¾erd¼e a do njeho ka³achu. Tu sebi ¾iwy rady njewìd¼e¹e a we w¹ej ¶tysknosæi poèa studnisku wodu pu¹æeæ, zo so w¹itcy delka tepichu. Mjez tym bì¹e li¹ka swoje drasty zhraba³a a æehnje¹e najed¼ena a napita domoj, zo mó¾e¹e so lìdy njesæ. Poslìdnje bì¹e prusnicy jìd³a a wi¹njowy pi³a, z tymi womaza so a zda¹e so tajka, jako by krawna by³a. Wjelk h³ódny, bity a zrudny ju dosæe¾e. A li¹ka stona¹e jemu tajke kruchi. A wjelk te¾jara stonajo skor¾e¹e, kak su z nim zakhad¼eli. A li¹ka praji: "Aw jawjaw! mi je so hi¹æe wjele hórje ¹³o, ja njewìm, kak domoj pøiñdu. Njewid¼i¹, kak krawju?" A wona postany a so wali a stany a wali so zas a praji: "Mój luby wjelko, ja bych æe prosy³a, zo by mje domoj donjes³. A wjelk wza ju na khribjet. Jako pak ju njese, smìje so li¹ka mjelèo a ¹epny: "Bity njebiteho njese." A wjelk praji: "©todha ¹epoce¹?" A li¹ka praji: "Nièo dale, mój wjelko, ja jeno wob¾aruju, zo ty toho sydrje¹ka njedosta." A wón ju dale njese¹e. A jako kus dale pøiñd¼e¹taj, li¹ka ¹epny: "Bity njebiteho njese." A wjelk jeje s³owa zrozumi a roz³obi so jara. A dokel¾ runje po ³awcy pøez rìku d¼e¹e, to ju pøeco do wody wottøase a d¼ì¹e swoju stronu. To pak li¹ku pøez mìru jara mjerza¹e.
Bì¹e pak wulka zyma a trochu snìha; a li¹ka bìha¹e mokra tam a sem a æehnje¹e swoju wopu¹ zady so. A h³owa ju bole¹e. Tajka pøiñd¼e na drohu a wus³y¹a wóz jìæ; a skoèi ruèe za keøk. Pohonè z jerjemi pøijìd¼e a drìma¹e sed¼o na wozu. Tu¾ li¹ka skoci na wóz, woèini jedyn sudk a wumjeta khìtro wjele jerjow z njeho. Potom skoci dele a zjì w¹itke jerje haè do jenoho. A jako chcy¹e so do toho daæ, pøiñd¼e wjelk a praje¹e: "©toha jì¹, moja èeøwjena sukjnata?" Li¹ka praje¹e: "Ryby. Chce¹ woptaæ?" A wona jemu po³ jerja da a tón jemu jara zes³od¼a. A wón praje¹e: "Hd¼e ha sy tajke dobry ryby ³óji³a?" Wonapraji: "Tule w hrjebi". "A wjelk rjekny: "Tajke bych ja te¾ ³óji³." A li¹ka rjekny: "To tykñ wopu¹ do wody!" Dokel¾ bì¹e zyma, hi¾o mjerznje¹e. A po khwili chcy¹e wjelk swoju wopu¹ wuæahnyæ, a li¹ka praji: "Æe¾kaj!" A wjelk praji: "Ja nièo njeèuju." Li¹ka rjekny'. "To je zahe." A po khìtrej khwili chcy¹e wón swoju wopu¹ zaso wuæahnyæ; ale li¹ka praje¹e: "Æe¾kaj!" A wjelk rjekny: "Mi so zda, zo so ne¹to jirna." Li¹ka praji: "To je pøeco hi¹æe zahe. To su te ma³e rybki." Wopu¹ bì pak hi¾o khìtro zamjerz³a. Po do³hej khwili chcy¹e wjelk zaso swoju wopu¹ wuæahnyæ; ale li¹ka praje¹e: "Æe¾kaj!" A wón rjekny: "Mi so zda, zo sym prawje wulku rybu popadny³." Wopu¹ pak bì¹e kruæe zamjerz³a.
Tu¾ li¹ka praje¹e: "Æehñ!" Ale wón æaha¹e, æaha¹e a tola jeje njewuæe¾e. Li¹ka praje¹e: "Zapjeraj so, zapjeraj! Ja sym so te¾ zapjeraæ dyrbja³a, jelizo w hrjebi le¾o wostaæ nochcych." A wona d¼ì¹e swoju stronu. A wjelk æehnje¹e a æehnje¹e a torha¹e a torha¹e; wón so zaprje, ale w¹o podarmo. Nìtko so rozz³obi a stor¾e ze z³osæu, haè sebi wopu¹ pøitor¾e. To pak jeho zatra¹nje bole¹e a wot toho èasa be¹e stajny njepøeæel li¹ki, byrnje¾ prjedy by³oj ka¾ bratr a sotra.
Ze serb. bajkow. Nawkowa zbìrka.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Nalìtni èas