|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Nìhdy bì¹e ¹ewc, kotry¾ bì tak khudy, zo pøi cy³ym swojim d¼ìle swoju swójbu ze¾iwiæ njemó¾e¹e. We swojej nuzy njewìd¼e¹e, ¹to by zapoèa³. Tohodla da so èertej zapisaæ. Tutón so jeho pra¹e¹e, ¹to chce za to mìæ. "Nó," mìnjese ¹ewc, "daj mi telko pjenjez, zo mó¾u sebje a swoju swójbu ze¾iwiæ." A tak no¹e¹e jemu èert kó¾dy d¼eñ pjeæ toleà. To pak sta so tehdom, hdy¾ Jìzus hi¹æe ze swatym Pìtrom na zemi woko³o khod¼e¹e.
A pøiñd¼e¹taj te¾ k tomu ¹ewcej, kotry¾ bì so èertej zapisaæ da³, hdy¾ so z wjeèora ¹ìriæ poèa. ©ewc njewìd¼e¹e ¹tó a z wotkel hosæej staj, a pra¹eæ so jeju ¹ewc strachowa¹e, dokel¾ wid¼e¹e, zo staj to cyle pøistojnaj è³owjekaj. Wonaj ¾ada¹taj, zo by¹taj tu pøenócowac sme³oj a ¹ewc jimaj to jara rad slubi. ®ona jeju pøeæelnje powita a pøihotowa jimaj dobru wjeèeà, po wjeæeri pós³a jimaj pìknje ³o¾o a sama so wonka pod pøitwarkom lehny. Rano stany zahe a zwari jimaj snìdañ, ka¾ so to te¾ s³u¹a. Hdy¾ bì¹taj so nasnìda³oj a chcy¹taj hi¾o woteñæ, wopra¹a so Khrystus: "©to smój do³¾naj?" ©ewc na to wotmo³wi: "E, nièo." Khrystus praji: "Nó, dha sebi nìsto pøej! A ¹ewc wotmo³wi: "Hdy¾ mó¾u sebi nì¹to pøeæ, dha bych rad mì³, zo by so mi tøoja wìc dopjemi³a; z prìnja: ¹tó¾ so tu na mój wusmoleny tøinó¾katy sto³ sydnje, hd¼e¾ ja w¹ìdnje sydam, hdy¾ ¹ewcujo nìkajke roztorhane ¹kórnje p³atam, zo by na nim wosta³ ka¾ pøikowany, tak do³ho haè ja chcu; potom: ¹tó¾ bud¼e na mnje z woknom do jstwy nutø hladaè, zo by wot wokna woteñæ njemoh³, doni¾ bych ja to njecha³, a skónènje: ¹tó¾ by na zahrod¼e z mojeje kru¹winy kru¹wy tøas³ abo ¹æipa³, ¾o by so wot njeje hibnyæ njemoh³, tak do³ho, haè bych ja to njecha³."
A Syn Bo¾i rjekny: "Stanje so æi, ka¾ sebi to ¾ada¹," a woteñd¼e ze swjatym Pìtrom. A hdy¾ bì so hi¾o ¹ewcowy èas miny³, tu pøiñd¼e po njeho èert prajo: w©ewco, nìtko póñd¼e¹ ze mnu do hele; w¹ak wì¹, zo je hi¾om èas." Na to ¹ewc wotmo³wi: "So wì, so wì, ale doèakaj w¹ak khwilku, haè powjeèerjamy, a mjez tym wotpoèñ tule na tøinó¾cy!"
Èert njeda so do³ho prosyæ a èapny so hnydom, zo by tam doèaka³. A po wjeèeri roz¾ohnowa so ¹ewc ze ¾onu a z d¼ìæimi na puæ do hele a rjekny èertej, zo by nìtko z nim ¹o³. Èeræisko pak stawa a stawa, køiwi so w¹elako, zo jeho w¹o boli, zo by so jeno¾ wottorhnyæ moh³, ale to njeñd¼e. A køièi na ¹ewca: "Tu tola helscy pali, tu¾ mi tola pomhaj a pu¹æ mje, pu¹æ! ja æi rad hi¹æe nì¹to èasa pøidam." A ¹ewc praji: "Je-li zo mi hi¹æe sydom lìt pøida¹, smì¹ hiæ." A èert jemu hi¹æe sydom lìt pøida.
A hdy¾ bì so sydom lìt miny³o, pøibì¾a èert zaso po swojeho ¹ewca; ale hi¾o wjacy do jstwy njeñd¼e¹e, jeno¾ z woknom na njeho hlada¹e a do wokna klepajo wo³a¹e: "©ewco, sym tu zaso po tebje, hotuj so, w¹ak wì¹, hd¼e ma¹ hiæ." Ale hdy¾ ¹ewc èerta wus³ysa a wuhlada, rjekny jemu: "E, doèakaj jeno¾ trochu, haè powjeèerjamy! Èert tohodla wonka na ¹ewca stojo èaka¹e. A hdy¾ bì tutón po wjeèeri a bì so na puæ zhotowa³, rjekny: "Nó, èeræiko, pój! Hi¾o sym hotowy."
Ale luby èert njemó¾e¹e nihdy wot wokna, mìje¹e nozy ka¾ pøikowanej. A kdy¾ wid¼e¹e, zo dale njemó¾e, da so do pro¹enja: "Pii¹æ mje, bratøiko, pøidam æi hi¹æe nì¹to èasa." A ¹ewc wotmo³wi: "Hdy¾ mi hi¹æe sydom lìt pøida¹, smì¹ hiæ! Ale to æi praju, hdy¾ tøeæi króæ pøiñd¼e¹ aty potom, hdy¾ budu ja hotowy, njepóñd¼e¹, potom pak mi wjacy njepøiñd¼, ja twój b³azn byæ njecham." A èert pøida jemu te¾ nìtko zaso sydom lìt a wróæi so sam domoj.
Hdy¾ pak bìchu so lìtka miny³e, pøiñd¼e èert zaso po swojeho ¹ewca. Hdy¾ jeho tón wuhlada, rjekny: "Prawje tak, zo d¼e¹, je tola skoro èas. Ale docakaj kusk na mnje, doni¾ so njepøihotuju, abo d¼i do mojeje zahrody a natøas namaj na puæ nì¹to kru¹wow, su so lìtsa runje tak prawje rad¼i³e, njech namaj je ¾ona potom do brìmjenja zwjaza." Khwatajcy bì¾e¹e èert do zahrody a tøase¹e tak sylnje, zo za khwilku nièo wjacy na ¹tomje njebì, haè ho³e ha³zy. Mjez tym pak bì so ¹ewc na puæ pøihotowa³ a wo³a¹e na èerta: "Nó, tu derje zakhad¼e¹, njecha¹ tra¹ cy³y ¹tom sobu wzaæ, ja sym æi tola rjek³, zo by tu kru¹wow natøas³, a ty tu zakhad¼e¹, ka¾ by w heli by³. Pój rad¹o pøecy do hele, ja sym na puæ hotowy." Luby èert pak so prócowa¹e, zo by ze ¹toma dele pøi¹o³, ale w¹o bì podarmo. Tu poèina so ¹ewc na njeho huntoriæ: "To je tola pøe w¹u mìru. K tøeæemu razej chcu ja do hele hiæ a ty njecha¹. Mysli¹, zo sym twój b³azn? Èakaj, èeræiko!" Ruèe bì¾e¹e nutø po swój rjemjeñ a poèa tola tak surowje wboheho èerta ¹iæ, zo tutón z cy³ej ¹iju wo³a¹e, tak zo cy³a wjes so zbì¾a, wæipna, ¹to so tu tola stawa. ©ewc w¹ak njepøesta do èerta m³óæiæ, doni¾ njebì cyle pøebity. Hdy¾ pak wbohi khudak na èerta ani wjacy podobny njebì, pu¹æi jeho ¹ewc prajo: "D¼i, kak zo tra¹ æe w heli hi¹æe spóznaju."
A z radosæu khwata¹e èert wostajiw¹i ¹ewca domoj, haè so tak za nim kurje¹e. Pøed smjeræu poruèi ¹ewc, zo bychu jemu, hdy¾ jeho pokhowaju, falu sobu dali, w kotrej¾ je khod¼i³; a tu jemu te¾ dachu. Bórzy na to zemrì a d¼ì¹e k njebju, a tam pøi¹ed¹i k³apa¹e do njebjeskich wrotow, zo bychu jemu wotewrili.
A swjaty Pìtr wotamkny ze swojim kluèom njebjeske wrota a jeho wuhladaw¹i rjekny: "©ewco, ty tu ¾adnoho mìstna, nima¹! woteñd¼, ¹to¾ sy sebi woli³, je so æi sta³o. Hdyby sebi njebjeske kralestwo wuzwoli³, by je mì³." To prajiw¹i zamkny zaso wrota.
©ewc sebi sam takle powìda¹e: "©to mam nìtko zapoèeæ?" A wotmysli sebi, zo runy puæ do he³e póñd¾e. Hdy¾ èeræi jeho z daloka so bli¾iæ wid¼achu, poèachu na so wo³aæ a ¹krìèeæ: "©ewc sem d¼e! khìtøe zawrìjmy wrota, njepu¹æmy jeho nutø, hewak nas bórzy w¹ìch z hele wubije!"
©ewc k³apa¹e dosæ, ale podarmo. Hdy¾ jeho tak ani do hele pu¹æiæ njechachu, d¼ì¹e zaso na swjateho Pìtra do njebjes. Swjaty Petr wotamkny a pohlada na njeho prajo:"Za tebje tu nihdy ¾adnoho mìstna njeje; èiñ, zo dale pøiñd¼e¹! A tak d¼ì¹e khudak zaso do hele, a èeræi zaso ¹krìèachu: "Jeno¾ toho ¹ewca sem nutø njepu¹ææe!" Tohodla so wón zaso wróæi k swjatemu Pìtrej. A hdy¾ swjaty Pìtr z kluèom wrota wotewri, æisny na¹ ¹ewc nadobo swoju smolanu falu do njebjes nutø prajo: "Hdy¾ tam ja njebudu, njech je tam moja fala." A zaso d¼ì¹e k heli. Ale tu so jemu nichtón njepokaza, wrota bìchu zawrjene a nutøka bì w¹o æicho. Tohodla praji ¹ewc sam pøi sebi: "Hi¹æe jónu póñdu na toho swjateho Pìtra."
A d¼ì¹e a k³apa¹e zaso. Swjaty Pìtr wotamkny a ¹ewc so jemu khìtøe pod ruku do njebjes nutø suny, tam rozpøestrì sebi swoju falu a sydny so na nju. Swjaty Pìtr jeho won honje¹e, zo by tola ¹o³, hd¼e¾ jemu s³u¹a, zo w njebjesach mìstna nima. Ale ¹ewc hi¾o sed¼e¹e; jemu so wottam njecha¹e a rjekny Pìtrej: "W¹ak ja njesed¼u na wa¹im, sed¼u d¼ìn na swojim!" A wosta pøi wrotach sed¼o, dokel¾ bì¹e lubemu Bohu ¾el wboheho, wo kotreho¾ ani èeræi nierod¼achu.
Ze serb. bajkow. ©ewèikowa zbìrka.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Narodne pìsnièki