|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Lìsny mlyn
Powìdaàka.
By³a je, by³a knje¾nièka,
wódneho mu¾a njewjesta.
Net' pøi jìzorje ¾aruje:
we lesnym m³ynje rodzena,
wot swojoh' nana pøedata,
wódnemu mu¾ej data je!
Khór.
©wórèo rìèka ¾o³my æìri
pluskotace do dwora,
wjeræi ko³o, dale mìri
puæik swój do jìzora.
®o³ma do jìzora spìcha,
w¹a ju wita wod¼ina -
nad njej - módra njebjes tøìcha,
woko³ - lìs so wupina.
Khór ¾ónskich.
Na brjozy hrajka sej holièo,
w jìzorje wobd¼iwa woblièo.
Mjeta tam bì³u¹ke kamu¹ki,
³opje¹ka zelene,
kwìæeñki èeàwjene;
spìwa sej wjeso³e spìwu¹ki.
Spìwajo drastu so wuslìka,
¾o³my so swìt³u¹ke wobleka.
Kh³ódna je wod¼ièka,
wjesel¹a myslièka.
W jìzorje wobraz swój wohlada,
z posmìwom hordym so zahlada.
Mu¾ski h³ós.
Jìzor æichi - samoæina -
wìtøik drìma - lisæo spi,
è³owske wóèko njewid¼i. -
Ale Wod¼an z wódnoh' sæina
rozkuz³any na nju hlada,
rozhorjeny sebi ¾ada:
"Moja dyrbi byæ!"
Maru¹ka (ducy domoj).
Nana mam, maæeàku sym mì³a.
Macocha so stajnje na mnje hnìwa.
Hnìwa so - ka¾ so chce -
maæeàcy mje njewozmje.
Sama sym - sotøièku bych mì³a -
wote¹³a je wot nas w cuze d¼ì³a.
W cuzbje je - wjesele -
na mnje wsak njezapomnje.
Sama sym. - ©tó ze mnu khod¼i?
w hajkach, polach za ruèku mje wod¼i?
O hd¼e by tajki by³, -
ki¾ mi luby wostaæ chcy³!
Khor.
Rìèièka ¹umi, ko³o so wjeræi,
m³yn klepota.
Wody so æìrja, grat spì¹nje ¹æeræ
zwónèk klinkota.
W¹ì lud¼o su sparni.
M³ynk z macochu ¹warni.
Ko³o so wjeræi, sylni¹o æìri,
lìtaja ¹krì -
m³yñca so pali, p³omjo so ¹ìri.
Woheñ ma ¾nì.
M³yn w p³ornjenjach pada.
Njej' pomoc, njej' rada.
M³yn pusty ¹eri - Jìzor so swìæi
ka¾ s³ónèny b³ysk.
M³yñk po³ny dwìla k jìzorej leæi
tepiæ swój stysk -
W¹ak Wod¼an ma woèi,
jom' napøeæo kroèi.
Wod¼an a m³yñk.
Wod¼an: "Hd¼e khwata¹? hd¼e chce¹?"
Mlyñk: "Preè: d¼i mi z puæa!"
Wod¼an: "Zastañ a njebì¾!
praj mi, ¹to chce¹?"
Mlyñk: Preè! - d¼i mi z puæa!
- njepra¹ej so! -
ja sym so nadrì³, - napinal mocy,
podarmo d¼ì³a³ wodnjo a nocy:
woheñ je ze¾ra³ moje mi w¹o.
M³yn wjacy njemjele.
Za¹³e w¹ì wjesele: -
pro¹eà sym."
Wod¼an: "Hd¼e dha sy prosy³?"
M³yñk: Æe¾cy sym nosy³,
Boha sym prosy³. -
Prosy³ sym nìhdy,
prosy³ sym wjele -
Njepøi¹o³ z bìdy, -
wjac' njepro¹u!
do wody dele
puæ poslìdni du.
Wod¼an: "M³yñko! mi zastañ!
Stojo tu wostañ:
ja pomhaæ æi chcu."
M³yñk: "Njeèiñ mje b³azna!
Njehód¼ je razna.
Pomhaæ mi nichtó njezechce, njemó¾e.
Moje so ko³o wjac' njezawjertnje!"
Wod¼an: "Njerìè tak, b³aznje!
Daj sebi rad¼iæ:
èiñ moje kaznje!
¹to chce¹ mi sad¼iæ -
A za ³ìtko zasy
æi wjeræi so ko³o,
rjeñ¹e su èasy -
wjeso³y klepot,
lubozny ¹epot
jasni æi èo³o."
M³yñk: "Njerìè mi, b³aznje!
Mó¾no to njej'!
Mi mysle so muæa -
Nì, d¼i mi z puæa -
chcu k jìzorej.
Wod¼an: "Stój a ked¼buj nìtko,
¹tó pomoc æi sæele:
hdy¾ minje so lìtko,
twój m³yn zasy mjele.
Tu wzmi prawicu:
ja pomhaæ æi chcu."
Mtyñk: "Hdy by mi pomha³ -
z èim zap³aæu?"
Wod¼an: "By rozom sej paci³,
¹to by mi p³aæi³? -
Daj swoju d¼owèièku,
daj swoju Maru¹ku
njewjestu mi."
M³yñk: "By-li mi pomha³ -
d¼owku by dósta³.
Wumo¾enje
Powìdaàka.
Maru¹ka horjo je nosy³a,
wódneho mu¾a je prosy³a,
zo smì³a na swìt hiæ pohladaæ,
bratøièka swojeho wohladaæ,
kwas sotøicki wjesele kwasowaæ,
row lubeje maæeàki wìncowaæ,
stupiæ do bo¾eje swjatnicy,
Bohu so pomodliæ kajicy.
Wod¼an
Na swìt chcu hiæ æi dowoliæ,
tam swojich lubych postrowiæ.
Do cyrkwje hiæ pak njedowolu;
by ¹³a tam, æe z b³yskom zakolu.
Khór.
®o³mièki æi¹e hrajkaju,
¾o³my so sylnje zmahaju,
¾o³miska njemdrje storkaja,
wichory d¼iwje wrjeskaja.
Maru¹ka na zwjeàchi jìzora
zjì³a je k brjoham zelenym,
brjohi so b³y¹æa do wobzora
w mi³ym s³ónèku pruhatym.
©kowronèki s³ódcy spìwaju
we jasnej módrinje,
³astojèki lubje witaju,
so³obik zdychuje.
Maru¹ka.
"O ¹to to lubje wohrìwa,
mi æì³o, du¹u wokøewja.
Nìt' ¾a³osæ w¹itka wonìmi:
ja ¾iwa zas' sym na zemi."
Powìdaà.
Maru¹ka po sæe¾cy khwata¹e,
spì¹ni¹e kroèele stupa¹e.
Nazdala kiwa ji cyrkwièka,
zetka³ ju bratr a sotøièka.
Bratr a sotra.
"Witaj, witaj, sotra na¹a;
witaj, zo zas' ke m¹i d¼e¹.
Nìt' sej z nami wodychnje¹.
Starosæe nas wjac' njetra¹a,
Tu¾ z namaj pój."
Powìdaàka.
Pøi puæu lipa zastarska
ze s³awnym swjeæeæom,
na nim so mile zasmìwa
maæ bo¾a z Zbó¾nikom.
Tam wisa rjeæazk z køi¾ikom,
tón wza³a Maru¹ka;
a z radosæiwym zakøikom
na so jón pow´sny³a.
Powìdaà.
Wjesele zwony zazwonjeju,
lubozne zynki rozno¹eju.
Maru¹ka kroèi do swjatnicy;
pøed bo¾im wo³tarjom kleèicy
Synej so bo¾om' je modli³a,
maæeri bo¾ej d¼ak praji³a.
Khór kem¹erjow.
Jehnjo bo¾e,
swìta zbo¾e;
Wumó¾niko,
Zbó¾niko!
®ohnuj z njebjeskeho sto³a
swoje d¼ìæi zemskoh' do³a.
Tebje khwaja
swojoh' krala
è³owjekojo,
jand¼eljo.
Zaæìà mocy z³eho ducha,
a ¹to¾ tebje njepos³ucha.
Powìdaà.
Rozz³objeny ³ìta, skaka
wod¼an z³y pøed cyrkwièku,
z helskim hnìwom kli a bjaka,
spowala³ by swjatnicu.
Hrimot, ¹umot, wichor wuje,
wod¼an njemdri w jìzorje:
d¼ìæom h³owèki wotwjertuje,
sapa hnìw we rozkorje - -
Z èornych mrócnow b³ysk je praskny³
do m³yna, a powali³
m³yñka, maco¹e je hasny³
¾iwjenje, m³yn zapali³.
Wrjeskotajo dyri druhi
swìt³y b³ysk do jìzora:
wod¼an mortwy - krawne pruhi
zmahuje móc wichora.
Khór.
Tam pøi jìzorje khì¾èièka,
we khì¾cy ¾eli Maru¹ka:
¾aruje lìta m³odu¹ke,
¾aruje wbohe d¼ìæatka;
wumrì³e zo su njekøæene,
w njebju zo mìsta nimaja.
Khór ¾ónskich.
Na jìzorje gingawki bì³u¹ke
su d¼ìæatka sydom ma³u¹ke.
Za maæeàku p³akajcy hladaju,
swe h³ówèki k njebjesam zbìhaju,
A ¾aruja, zo njejsu wukøæene
a z njebjeskej krónu debjene.
Tam kó¾d¼ièke lìtko skhad¼eja,
haè k sudnemu dnjej sobu pøiñd¼eja.
Powìdaàka.
We lìsnym m³ynje rod¼ena,
wot swojeho nana pøedata,
wódnemu mu¾ej data je:
By³a je, by³a knje¾nièka
wódneho mu¾a njewjesta;
nìt' pøi jìzorje ¾aruje.
H. Duèman. Wod¼an.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Abraham Frencelius