|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Nìmcy su køesæijanstwo nic jeno¾ z Bo¾im s³owom, ale te¾ z mjeèom pøinjesli. Serbjo so cuzej kwakli stajachu, pøez tøi sta lìt wojowachu wo swobodu, naposlìdku buchu pøewinjeni, zhubichu kraj a rìè a samostatnosæ. Biskopstwa so za³o¾achu k wobroæenju Serbow w Mi¹nje 959, w Merseburgu 865, w D¼ìwinje (Magdetourgu) 968, w Havelbergu. Najprjedy postupowa¹e køesæijanstwo pri morju w nìtèi¹ej Meklenburskej, hd¼e¾ tehdy splah Bodricow abo Obotritow bydle¹e. Tam bì¹e w tu khwilu swobodny serbski kral Gottschalk jako køesæijan z knjezom, bu pak 1066 morjeny. W tamnej stronje prìdowa¹e Wicelin z dobrym wuspìchom (+ 1254). Mjez biskopami tola nìkotøi wid¼achu, zo ma so Serbam z pomocu serbskeje rìèe prìdowaæ. Tajcy bìchu Benno Mi¹njanski (1066-1166), rod¼eny Serb, biskop Wigbert Merseburski, Norbert D¼ìwinski. Poslìdni za³o¾i mni¹ski rjad premonstratow, kotøi¾ polo d¼ì³achu a pøi tom bo¾e s³owo roz¹ìrjachu. Te¾ druhe mni¹ske rjady zasydlichu so mjez Serbami. Po èasu zhubi so pohanstwo, ale te¾ serbska rìè bu husto dosæ z mocu zahnata. Serbski ³ud bu k wotroèstwu poni¾eny; ¹tó¾ chcy¹e postupowaæ, dyrbje¹e so ponìmèiæ.
W èasu reformacije bydle¹e serbski lud zd¼ìla hi¹æe za £objom, haj samo w blizkosæi Wittenberga bìchu Serbja, w Hannoverskej holi so zd¼er¾achu haè woko³o lìta 1750. Nowa wuèba namaka pola Serbow zwólniwe wucho. Hi¾om 1520 prìdowa¹e budesèanski duchowny Pawo³ Bosak po lutherskej wuèbje. Woko³o lìta 1580 bì¹e cy³a £u¾ica evangelska. Jeno¾ pola Kamjenca wosta nìhd¼e d¼esaæ wosadow z kló¹trom Marijinej Hwìzdu katolskich, te¾ budy¹inske tachantstwo zd¼er¾a so katolske a mó¾e¹e na dale æim wjacy za duchowne pozbìhnjenje swojich serbskich wosadow èiniæ, dokel¾ jara ma³o Nìmcow pøi nim wosta.
Z reformacije nasta prìnje duchowne hibanje abo tola wo¾iwjenje mjez Serbami. Prìdowanje dyrbje¹e so staæ w maæeànej rìèi. "Stawy", to su zemjenjo a mìsta, chcychu Serbow pøi nowej wuèbje mìæ a zd¼er¾eæ, tohodla spìchowachu wuwuèowanje serbskich duchownych. W lìtach 1540-1546 bu we Wittenbergu ¹tyrcyæi Serbow na evangelskich duchownych wuswjeæenych, kotøi¾ w¹itcy do serbskich wosadow pøiñd¼echu. D¼iwno so nam zda, zo so w nìkotrych mìstach tehdy serbski prìdowa¹e, hd¼e¾ je d¼ensa hi¾o do³ho w¹itko nìmske, d¼iwno nam klinèi, zo bratraj z Kulowa dyrbje¹taj pruhowanje wospjetowaæ, dokel¾ nìmsku rìè dosæ njeznaje¹taj.
Reformacija je maæeà serbskeho pismowstwa. Hi¾om dwì lìæe po Lutherowej smjeræi, 1. awgusta 1548, dokonèi so pøe³o¾k "Noweho zakonja" pøez duchowneho Mik³aw¹a Jakubicu, ki¾ bì¹e z fararjom blizko ®arowa, najskìrje we £ubnicach. Bohu¾el, njeje so tutón pøe³o¾k dla khudoby serbskeho luda æi¹æa³, le¾i hi¹æe d¼ensa w rukopisu w kralowskej knihowni w Barlinje. Prìnja æi¹æana serbska kniha bìchu "spìwaàske" wudate wot duchowneho Albina Mollera w Tøupcu 1587, jim so pøizamkny 1597 hornjoserbski katechismus wot Warichia a 1610 delnjoserbski katechismus, spisany wot Handrija Tary, ki¾ bì¹e z fararjom we Friedersdorfje pola Lìskowa, rod¼eny pak z Mu¾akowa.
Po tutych prìnich pospytach nastawoko³o lìta 1700 mócni¹e hibanje za serbske pismowstwo a duchowne zastaranje Serbow. Tu mamy pøedew¹im naspomniæ Micha³a Frencela, duchowneho w Kóz³ach a wot 1663-1706 w Budestecach. Na jeho pohonjenje zeód¼e so 1660 w Budy¹inje prìnja serbska duchowna konferenca, w kotrej¾ so pjatnaæe duchownych zjednoæi k zhromadnemu d¼ì³u za serbske wosady a te¾ k zhromadnej pomocy w domjacej nuzy. Frencel pøe³o¾i "Nowy zakoñ", ki¾ so 1706 w ®itawje æi¹æe¹e. Te¾ druzy duchowni spisachu serbske nabo¾ne knihi. W Delnjej £u¾icy pøe³o¾i "Nowy zakoñ" G. Fabricius, duchowny w Kórjenju a po zd¼i¹o superintendent w Khoæebuzu a da jón 1709 æi¹æeæ.
G. ©wela, Evang. wìra mjez S³owjanami.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Pøi kwasu