|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Ze ¹kórcami pøiñd¼echu te¾ druhe ptaèki z ju¾nych abo nalìtnich krajow, a w blizkich keàkach a lìskach so wot ranja haè do wjeèora wjesele spìwa¹e a fifole¹e.
©ibakec nan bì¹e hi¾o w zymje d¼ìæom slubi³, zo z nimi raz do lìsa póñd¼e a jim hnìzda w¹elakich ma³ych a wulkich ptaèkow pokaza a jich mjena na¹ich najrjeñ¹ich spìwakow nawuèi. Prjedy pak, haè slubjena njed¼ela pøiñd¼e, zwjeseli druhi pøipad ©ibakec swójbu.
©ibakec domèk bì¹e rna³a drjewjana khì¾ka. Z khì¾e d¼ìchu jedne durje do istwy, druhe do komory a skhód na ³ubju. Wjeàch w khì¾i bì¹e drjewjany a le¾e¹e na mócnej hrjed¼e, kotra¾ bì¹e tak nizka, zo dyrbje¹e trochu wjet¹i mu¾ski so skhiliæ, chcy¹e-li preñæ. Na tutej hrjed¼e poèe¹tej, dokel¾ so khì¾ne durje wodnjo ma³o zaèinjachu, ³astojècy swoje hnìzdo twariæ. Cy³y d¼eñ lìta¹tej wobej spì¹nje sem a tam, lìpje¹tej a twarje¹tej tak pilnje, zo bì¹e wjeèor hi¾o hódna kromka hotowa. Jank a Lenka pytny¹tej najprjedy tych wjeso³ych hosæi a pro¹e¹taj maæ, zo by tola na te pìkne ptaèki njeswari³a, hdy¾ nan domoj pøiñd¼e. "Ale hd¼e dha bud¼etej ³astojècy w nocy," pra¹e¹e so maæ. "Ach, w nocy wonej k druhim do hród¼e poleæitej," mìnje¹e Lenka, "pola ©o³æic je w hród¼i wìsæe d¼esaæ hnìzdow."
Wjecor bu nanej nowinka hi¾o na wsy wupowìdana, a wón z radosæu pøeæe swojich d¼ìæi dopjelni, pøispomnjo: "Hlejæe, d¼eæi, te¾ njerozumne ptaèki wìd¼a, zo ©ibakec d¼ìæi nikomu køiwdy njeèinja a ¾adnemu ptaèkej hnìzdo njewurubja, dokel¾ derje wìd¼a, zo su ptacki najlìp¹i pøeæeljo è³owjeka a jemu jara wu¾itne. Jutøe wurìzam do na¹ich khì¾nych duri woknje¹ko, pøez kotre¾ nì¾ne ³astojèki te¾ potom, hdy¾ so durje zaèinja, pøeleæa."
Po wjeèeri powìda¹e nan wjele wo ³astojèkach a wo jich mudrosæi a lubosæi k jich m³odym.
"Je tomu nì¹to lìt," d¼e¹e nan, "zo bìch s³odeñk w susodnej piwaàni; tam so hi¾o dawno piwo njewari, ale kó¾du zymu haè do nalìæa so tam s³ód z jeèmjenja hotowa¹e. Te¾ tam zasydli¹tej so dwì ³astojècy a lìta¹tej wjesele sem a tam. Hnìzdo bì¹tej sebi delka na hrjed¼e natwarilej a mìje¹tej wìzo hi¾o jejka, hdy¾ so s³od¼iæ pøesta. Dwì njed¼eli so minje¹tej, a piwaànja bì¹e w tón èas kruæe zezamkana. Tu pøiñd¼ech z piwarcom zaso do piwaànje a dyrbjach s³ód wa¾iæ, dokel¾ mìje¹e so wotwjesæ. Lìdma z piwarcom durje wotamknych a zastupich, powitachu mje ³astojèki ze swojim h³ósnym "Kiwit - kiwit" a m³ode w hnìzda¾ku ¹æìrèachu wjesele. "Hd¼e dha tu te ptaèki sem pøiñdu," pra¹e¹e so piwarc. "Mamy snad¼ nìhd¼e rozbite wokno?" Pøehladachmoj w¹itke ³ubje a nihd¼e ¾adneje d¼ìry njenamakachmoj, hd¼e¾ by ptaèk pøeleæeæ moh³. "To je tola d¼iwna wìc," d¼e¹e piwarc, "dyrbimoj so pøeswìdèiæ, hd¼e ³astojèki k swojim m³odym pøilìtuja." Zamknychmoj durje a èakaèhmoj, Za ma³u khwilku postrpwi naj zasy znate: "Kiwit - kiwit". £astojèka posyæi m³ode a so zhubi.
Wid¼achmoj, zo po skhod¼e na ³ubju wuleæa a tam so zhubi. Zeñd¼echmoj na ³ubju a èakachmoj z nowa. Nadobo s³y¹achmoj zaso znate "Kiwit-kiwit" nad namaj a hu¹, hu¹ bì¹e hi¾o pod namaj w hnìzd¼e. Hdy¾ pak so wróæi, wid¼achmoj, hd¼e wuleæa. Na tøì¹e bìchu drjewjane wuhenje naprawjene, pøez kotre¾ proch pøi èisæenju jeèmjenja a para pøi su¹enju s³oda wustupowa¹e. Tute drjewjane wuhenje pak bìchu z wjeàcha pøikryte a mìjachu jeno¾ z bokow d¼ìry, de¹æa dla. Pøez tute wuzke wuhenje pøelìtowachu wbohe ³astojèki a ¾iwjachu swoje d¼ìæatka. Kak do³ho su tute ³astojèki pyta³e a styskno woko³o woknow lìta³e, prjedy hac su tute ma³e d¼ìry na tøì¹e namaka³e. Njejsu to rozumne a k swojim m³od¼atam lubosæe po³ne zwìrjatka?"
P. J. Laras. Z powìdañèka "©ibakec nan", £u¾ica 1911.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Stary lì¹ak