esk tanka - Pta - Srbsk tanka -

73.

Stary lak

Widu jeho hie w duchu ped sobu, toho stareho laka, widu jeho iwje, kak posldni raz pokhileny nri pi boku kree, tam na horu horje, pi kotreje podnozy b jeho, z lsom wobkhdnjena khka. Dopominam so, kak potom zasta tam na wysokim kamjenju, kak z huboka wodychny a kak so wobroi, zo by krajinu, wupeseracu so tu ped namaj w krasnej pye, ze mnu wobdiwowa.

"Sy, mj peelo," zapoa wn, hdy be so wukalowa, "sym ntko pez sydomdesat lt stary, a wot swojich dacych lt znaju tutu krajinu. Hio jako hlec khodach rad na tuto mstno - a khodach sem te jako ediwc. A im dlje tute hona, a tu pod namaj swj domek wobdiwam, im wjeti zai to na mnje wukonja - a pznawam, zo je na swe tola tak rjenje, zo so mi staruchej z njeho hie nochce. A tola zauwam, zo bywa dych z kdym dnjom krti, zo mi mocy spaduja hladajcy, wot toho asa, hac ta za khoros mje potorhny... Hlej, luby peelo, wra so sem nalo, wreja so ptaatka, ja jich tu njebudu hio wita, podarmo buda tu wokoo zltowa a podarmo tu pyta swojeho swrneho znateho laka. Potom pid zaso sem na tutn kamje, a praj tym ptakam, zo su stareho laka pokhowali - tam na kechowje pi wsy na hrcy. Potom dopom so na to, sto sym tebi ra, a wr so-w duchu do woneje doby, hdy hie hromadu khodachmoj - rano ped switanjom a wjeor pi posldnich smrkach - hdy khodachmoj dele na lsnu uku aka na rjaneho sornika, kotreho potom porazy wooj z mojeje swrneje tlby. Dopom so te na wichorojte nocy, kotre smj w tuacej subje wonkach pebywaoj, dopom so na nc, hdy sebi pi wohnju pod hauzatym stanom pjeechmoj te divje hobje - a kak potom wichor wujo, wot zemje wotwjertny naju stan a kak rozdu wohe, kotry po lsu ltae ka na smrkach swjatojanske muki. O, peelo, to bchu za mnje hie asy pone zboa, tehdy mjach hie mocow, wichorej a njewjedru khroble napeiwo stupi. Tola ach, kak khte je so to witko pemnio. Hlej, kak mi ruka tepota; wona njebude hio wjacy tlbu k licu nastaje ... N, ach peelo, zauwam, zo ze mnu de ke kncej ... Nozy mje ldom hie nosytej, uwida mi sprostnjeju, a woi zhubjuja wtros - a tule, tule tn hrozny kael!" Stary lak pooi pi tym prawicu na wutrobnjo, a z woow be jemu cita njewuprajny bl.

Stojachmoj hie khwilku we hubokim mjelenju hromade, a ja hladach staruchej do jeho zrudneho woblia a widach, kak so jeho barba pemnja. Lico a coo buchu lewjebe, hubje pak a dlki woow na zele mdre, a woi pikrywatej so jemu ka z pawinu. A hdy jeho blizki, lodany dych na sebi zauwach, dha pekhadee mi pez iy potajne zaue. - Staruch zezda so mi ntkle ka postawa, wotpoowaca na ornych marach, na ole z myrtowym wnkom...

Dopominam so hie iwje, kak tehdy starucha za ruku vzach, kak jeho wjedech pomau, kedbnje po znatym puu do doa dele, hde jeho domk stojee. Ach, njewdach tehdy hie, zo starucha pewodach posldni raz z lsa domoj, hde be peiwi tak zakrasnu zboownu hodinku a hde mjee ntk dokonje swj bh -

Njeb so hie tyde miny, dha hromadee so wokoo tuhoto domcka sya ludu w arowanskej drase, witcy huboko zrudeni, ze sylzojtymi woemi. Dyrbjach so z mocu pez tutu syu peie, zo mh do khki dosp a tu do maeje jstwiki, do kotreje bch tak asto pikhada, po stareho laka, zo bychmoj so hromade nastajioj won na hotwu, wo kotrej be mi wn tak asto powda ze swojeje sdkeje a hkeje zaose, hdy be by jako do, jako modenc, jako mu a jako staruch w zbou a wjeselu iwy. Zastupich do tuteje jstwicki a hio njemach so sylzam dowobara ...

Haj, wn tn staruch, ntk leee tu w bem kitelu, z bldym smjertnym wobiom, ze zadelenymaj woomaj. Stojach khwilku nmy w boli. Potom pistupich blie, pimnych so jeho ldzymneje ruki, kotru be mi wn tak asto zawda - ntk pak, zo bych ju ti posldni raz. Hie jnu smdach jemu do woblia zhladny, zo so mi jeho wobraz njemoh nihdy zhubi - a ntko bu na njeho stajene kaowe wko. Muowje pimnychu ka a njesechu jn ze jstwy. Na prozy bu o hie trjcy pozbhnjene, a potom donjesene w dohim ornyin ahu tam na kechow pi wsy na hrcy...

Nale b zaahnyo do kraja, a z nim zaso i wjeseli spwarjo, koti ls z nowa woiwjachu. Te tam na horje nad lakowej khku zltowachu zaso tute drobne ptaatka, ltachu wot haki k hacy, wot keka do keka, a ikotachu, pytachu bjez pestaa. Jich rdko zanoowane spwy klincachu pak struchle a arowanscy.

Stojach na kamjenju, hde tehdom z lakom stojach posldni raz. Dopomnich so na lakowe sowa a pi tutym wopomnjenju zmcni so mje jderna aos. Haj, ntk wdach, koho tu ptaatka pytachu njepestawajcy, ehodla spwachu tak zrudnje a struchle ... "O, ptaatka, njepytaje jeho, wn tu hio njeje, wn njebude wjacy piposucha waim spwam, wn njebude was wjacy kita ped rubjenym ptakom... Hleje, tamle na kechowje pi wsy na hrcy!"

Mojej woi so tam ntkle njejapcy wobroitej, wotpoowatej tam horkach doho, doho, potom pak zhladnytej k njebjesam, a mojej kolenje so potknytej k zemi.

Mojimaj hubomaj wuroni pak so ichi "Wte na" za toho stareho laka, wotpoowaceho tamle na kechowje pi wsy na hrcy.

J. Lorenc-Zalski, uica 1898.

zpt na obsah - Dal: Serbska khorhow