|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Wid¼u jeho hi¹æe w duchu pøed sobu, toho stareho lì¹aka, wid¼u jeho ¾iwje, kak poslìdni raz pokhileny nri pøi boku króèe¹e, tam na horu horje, pøi kotreje¾ podnozy bì jeho, z lìsom wobkh³ódnjena khì¾ka. Dopominam so, kak potom zasta tam na wysokim kamjenju, kak z h³uboka wodychny a kak so wobroæi, zo by krajinu, wupøeseìracu so tu pøed namaj w krasnej py¹e, ze mnu wobd¼iwowa³.
"S³y¹, mój pøeæelo," zapoèa wón, hdy¾ bì¹e so wuka¹lowa³, "sym nìtko pøez sydomd¼esat lìt stary, a wot swojich d¼ìæacych lìt znaju tutu krajinu. Hi¾o jako hólèec khod¼ach rad na tuto mìstno - a khod¼ach sem te¾ jako ¹ed¼iwc. A èim dlìje tute hona, a tu pod namaj swój domek wobd¼iwam, æim wjet¹i zaæi¹æ to na mnje wukonja - a póznawam, zo je na swìæe tola tak rjenje, zo so mi staruchej z njeho hi¹æe nochce. A tola zaèuwam, zo bywa dych z kó¾dym dnjom krót¹i, zo mi mocy spaduja hladajcy, wot toho èasa, hac ta z³a khorosæ mje potorhny... Hlej, luby pøeæelo, wróæa so sem nalìæo, wróæeja so ptaèatka, ja jich tu njebudu hi¾o witaæ, podarmo bud¼a tu woko³o zlìtowaæ a podarmo tu pytaæ swojeho swìrneho znateho lì¹aka. Potom pøiñd¼ zaso sem na tutón kamjeñ, a praj tym ptaèkam, zo su stareho lì¹aka pokhowali - tam na keàchowje pøi wsy na hórcy. Potom dopomñ so na to, sto¾ sym tebi rìèa³, a wróæ so-w duchu do woneje doby, hdy¾ hi¹æe hromadu khod¼achmoj - rano pøed switanjom a wjeèor pøi poslìdnich smìrkach - hdy¾ khod¼achmoj dele na lìsnu ³uku ³akaæ na rjaneho sornika, kotreho¾ potom porazy wo³oj z mojeje swìrneje tøìlby. Dopomñ so te¾ na wichorojte nocy, kotre¾ smój w tu¾acej s³u¾bje wonkach pøebywa³oj, dopomñ so na nóc, hdy¾ sebi pøi wohnju pod ha³uzatym stanom pjeèechmoj te d¼ivje ho³bje - a kak potom wichor wujo, wot zemje wotwjertny naju stan a kak rozdu woheñ, kotry¾ po lìsu lìta¹e ka¾ na smìrkach swjatojanske mu¹ki. O, pøeæelo, to bìchu za mnje hi¹æe èasy po³ne zbo¾a, tehdy mìjach hi¹æe mocow, wichorej a njewjedru khroble napøeæiwo stupiæ. Tola ach, kak khìtøe je so to w¹itko pøemìni³o. Hlej, kak mi ruka tøepota; wona njebud¼e hi¾o wjacy tøìlbu k licu nastajeæ ... Nì, ach pøeæelo, zaèuwam, zo ze mnu d¼e ke kóncej ... Nozy mje lìdom hi¹æe nosytej, èuwid³a mi sprostnjeju, a woèi zhubjuja wótrosæ - a tule, tule tón hrozny ka¹el!" Stary lì¹ak po³o¾i pøi tym prawicu na wutrobnjo, a z woèow bì¹e jemu citaæ njewuprajny ból.
Stojachmoj hi¹æe khwilku we h³ubokim mjelèenju hromad¼e, a ja hladach staruchej do jeho zrudneho woblièa a wid¼ach, kak so jeho barba pøemìnja. Lico a co³o buchu ¹lewjeàbì³e, hubje pak a dólèki woèow na zeleñ módre, a woèi pøikrywa¹tej so jemu ka¾ z pawèinu. A hdy¾ jeho blizki, lod¼any dych na sebi zaèuwach, dha pøekhad¼e¹e mi pøez ¾i³y potajne zaèuæe. - Staruch zezda so mi nìtkle ka¾ postawa, wotpoèowaca na èornych marach, na èole z myrtowym wìnèkom...
Dopominam so hi¹æe ¾iwje, kak tehdy starucha za ruku vzach, kak jeho wjed¼ech poma³u, ked¼bnje po znatym puæu do do³a dele, hd¼e¾ jeho domèk stoje¹e. Ach, njewìd¼ach tehdy hi¹æe, zo starucha pøewod¼ach poslìdni raz z lìsa domoj, hd¼e¾ bì¹e pøe¾iwi³ tak zakrasnu zbo¾ownu hod¼inku a hd¼e¾ mìje¹e nìtk dokonjeæ swój bìh -
Njebì so hi¹æe tyd¼eñ miny³, dha hromad¼e¹e so woko³o tuhoto domcka sy³a ludu w ¾arowanskej drasæe, w¹itcy h³uboko zrud¼eni, ze sylzojtymi woèemi. Dyrbjach so z mocu pøez tutu sy³u pøeæi¹æeæ, zo móh³ do khì¾ki dospìæ a tu do ma³eje jstwièki, do kotreje¾ bìch tak èasto pøikhad¼a³, po stareho lì¹aka, zo bychmoj so hromad¼e nastaji³oj won na hoñtwu, wo kotrej¾ bì¹e mi wón tak èasto powìda³ ze swojeje s³ódkeje a hóàkeje za¹³osæe, hdy¾ bì¹e by³ jako d¼ìæo, jako m³od¼enc, jako mu¾ a jako staruch w zbo¾u a wjeselu ¾iwy. Zastupich do tuteje jstwicki a hi¾o njemó¾ach so sylzam dowobaraæ ...
Haj, wón tón staruch, nìtk le¾e¹e tu w bì³em kitelu, z blìdym smjertnym wob³ièom, ze zañd¼elenymaj woèomaj. Stojach khwilku nìmy w boli. Potom pøistupich bli¾e, pøimnych so jeho lódzymneje ruki, kotru¾ bì¹e mi wón tak èasto zawda³ - nìtk pak, zo bych ju t³óèi³ poslìdni raz. Hi¹æe jónu smìd¼ach jemu do woblièa zhladnyæ, zo so mi jeho wobraz njemoh³ nihdy zhubiæ - a nìtko bu na njeho stajene ka¹æowe wìèko. Mu¾owje pøimnychu ka¹æ a njesechu jón ze jstwy. Na prozy bu æì³o hi¹æe trójcy pozbìhnjene, a potom donjesene w do³him èornyin æahu tam na keàchow pøi wsy na hórcy...
Nalìæe bì zaæahny³o do kraja, a z nim zaso æi wjeseli spìwarjo, kotøi¾ lìs z nowa wo¾iwjachu. Te¾ tam na horje nad lì¹akowej khì¾ku zlìtowachu zaso tute drobne ptaèatka, lìtachu wot ha³¾ki k ha³¾cy, wot keàèka do keàèka, a æikotachu, pytachu bjez pøestaæa. Jich rìdko zano¹owane spìwy klincachu pak struchle a ¾arowanscy.
Stojach na kamjenju, hd¼e¾ tehdom z lì¹akom stojach poslìdni raz. Dopomnich so na lì¹akowe s³owa a pøi tutym wopomnjenju zmócni so mje jìderna ¾a³osæ. Haj, nìtk wìd¼ach, koho tu ptaèatka pytachu njepøestawajcy, èehodla spìwachu tak zrudnje a struchle ... "O, ptaèatka, njepytajæe jeho, wón tu hi¾o njeje, wón njebud¼e wjacy pøipos³uchaæ wa¹im spìwam, wón njebud¼e was wjacy kitaæ pøed rubje¾nym ptakom... Hlejæe, tamle na keàchowje pøi wsy na hórcy!"
Mojej woèi so tam nìtkle njejapcy wobroæi¹tej, wotpoèowa¹tej tam horkach do³ho, do³ho, potom pak zhladny¹tej k njebjesam, a mojej kolenje so potkny¹tej k zemi.
Mojimaj hubomaj wuroni pak so æichi "Wótèe na¹" za toho stareho lì¹aka, wotpoèowaceho tamle na keàchowje pøi wsy na hórcy.
J. Lorenc-Zalìski, £u¾ica 1898.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Serbska khorhow´