|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Khod¼e¹e pøeco z k³obukom w hor¹æi. Njech bóle s³ónco abo zyma pale¹e, wón d¼er¾e¹e lìdma swój nizki, ale brjuchaty cylindr ze ¹ìrokej tøìchu nad h³owu ka¾ parasol. To bì najwjacy. ©ed¼iwe w³osy bìchu h³adcy k h³owje pøièesnjene a zjednoæachu so zady do wopu¹e, tak kruæe sto³kaneje a zwjazaneje, zo so ani njekiwka¹e - bì to jedna z poslìdnich mu¾acych wopu¹i w Prazy, hi¾o tehdom bì¹tej tu jeno¾ dwì abo tøi. Jeho zeleny fraèk ze z³otymi kneflemi mìje¹e jeno¾ krótki ¾iwoæik, za to pak bì¹tej poruèmje do³hej a bije¹tej suchu, ma³u postawièku knjeza Rybaka do wuskhnjeneju bristwow. Bì³y lac kryje¹e nakhilene wutrobno, èorne kholowy d¼ìchu jeno¾ do kolen, hd¼e¾ so slìbornej podwjazkaj swìæe¹tej, dale deleka bì¹tej snìhbì³ej nohajcy haè k druhimaj slìbornymaj spinkomaj, a pod tymaj suwa¹tej so wulkej èrijej. Haè stej tej èrijej hdy wobnowjanej by³oj njewìni, zda¹tej so z najmieñ¹a pøeco tajkej, ka¾ by rjek³, zo je so k nimaj rozpukana ko¾a bra³a z tøìchi najstar¹eho fiakra.
Suche, kosæate woblièo knjeza Rybakowe swìæe¹e so w stajnym smìwkanju. ®adny napohlad skiæe¹e knjez Rybak, hdy¾ po wulicy d¼ì¹e. Kó¾dych dwaceæi kroèeli wosta stojo a wobroæe¹e so na prawy, na lìwy bok. Zda¹e so, zo jeho myslièki njejsu w nim, zo èesæownje snad¼ kroèa³ku za nim d¼eja a jeho stajnje z nìkajkimi wjeso³ymi pøipadami zabawjeju, tak zo so knjez Rybak dyrbi posmìwkowaæ a zo so druhdy po ¹ibakach wohladuje. Hdy¾ nìkoho strowje¹e, wuzbìhny pokazowaà praweje ruki a z lohka hwizdny. Tajke zlohka hwizdnjenje zapiskny te¾ tehdom pøeco, hdy¾ knjez Rybak rìèeæ poèa, a najbóle poèina¹e wón z "ajo", ¹to¾ mìje¹e tak wjele rìkaæ ka¾ haj, haj.
Knjez Rybak bydle¹e we H³ubokim puæu, hnydom deleka na lìwu ruku z wuhladom na Petøin. Ale byrnje¾ te¾ hi¾o w durjach swojeho domu by³, tak khìtre haè nìkajkich cuzbnikow wuhlada, kotøi¾ so na prawu ruku na Hradèany winychu, pøeco d¼ì¹e za nimi. Hdy¾ cuzbnicy na ¹ìrokim wuhladowni¹æu pozastachu a krasnosæ na¹eje Prahi wobd¼iwachu, stupi k nim, pozbìhny porst a zahwizdny: "Ajo, morjo! - Èehodla pøi morju njebydlimy!" Potom d¼ì¹e za nimi do hrodu, a hdy¾ cuzbnicy w swjatowjac³awskej kapali zaso sæìny wobd¼iwachu, z èìskimi drohimi kamjenjemi wuk³ad¼ene, zahwizdny druhi króæ: "Haj, to chcu wìriæ! Pola na æisnje kruwaà kamjeñ do stad³a, a kamjeñ je èasto wjac hódn dy¾li cy³e stad³o." Wjacy jim ¾enje njepraje¹e.
Dla jeho mjena, a jeho zeleneho fraèka a dla toho "morja" rìkach jemu wódny mu¾. Ala zañè smy jeho mìli stari a m³od¼i. Knjez Rybak be za justiciara na wumìñku, nìhd¼e wot Turnova. Tu w Prazy pøebywa¹e pola swojeje blizkeje m³odeje pøiwuzneje, kotra, mìje¹e njewysokeho zastojnika a z nim hi¾o dwì abo tøi d¼eæi. Powìda¹e so, zo je knjez Rybak runjewon surowje bohaty. A to nic tak na pjenjezach, ka¾ na drohich kamjenjach. We swojej jstwiècy mìje¹e, powìdachu, wysoku èornu køinju stojo, w tej køini bìchuj same nizke ¹tyriró¾kate èorne ka¹æiki, khìtro wulke a kó¾dy ka¹æik bì z nutøka ze snìhbì³ej sylnej papjeru na same kwadratki rozd¼ìleny a w kó¾dym kwadratku le¾e¹e na baw³mje zybolacy so drohi kamjeñ. Bìchu lud¼o, kotøi¾ bìchu to wid¼eli. W¹itko to je namaka³ a pjeca sam na Kozakovej horje nazbìra³. My d¼ìæi sebi powìdachmy, zo hdy¾ pola ©ajvlec - tak rìkachu æi knjeza Rybakowi pøiwuzni - jstwu myja, zo ju mìsto z pìskom ze samymj to³èenym cokorom posypuja. Sobotu, hdy¾ so myje, smy ©ajvlec d¼ìæom pøeco surowje zawid¼eli. Jónu sed¼ach nad hrjebju za bruskimi wrotami b³izko knjeza Rybaka. Tam so mjenujcy knjez Rybak kó¾dy rjany d¼eñ na hod¼inku rjenje do trawy posydny a kurje¹e z krótkeje dymki. Tehdom d¼ì¹taj pøipadnje dwaj wjet¹e studentaj nimo. Jedyn z njeju porskny a praji: "Tón kuri maminu watowu suknju!" Wot loho èasa mìjach kurjenje mamineje watoweje suknje za nì¹to, ¹to¾ mó¾a sebi jeno¾ jara zamo¾iæi lud¼o dowoliæ.
Hewak pøekhod¼owa¹e so "wódny mu¾" - ale nì, njerìkajmy jemu tak, w¹ak '¾no njejsmy wjacy d¼ìæi - pøeco jeno¾ po bruskich nasypach. Zetyka-li nìkajkeho kanonika, kotrych¾ puæe te¾ sem d¼ìchu, pozasta a popowìda z nim nì¹to pøeæelnych s³owow. Nìhdy - pos³uchach rad, ¹to dorosæeni lud¼o rìèa - s³y¹ach jeho kak z dwìmaj kniezomaj rìci, na ³awcy sed¼acymaj. Wón stoje¹e. Rìèachu wo "Frankreichu" a wo nìkajkej "swobod¼e" same d¼iwne reèe. Na dobo zbìhny knjez Rybak porst a zahwizdny: "Ajo, ja so Rosenaua d¼er¾u! Rosenau praji: "Swoboda je ka¾ te ju¹kate jìd¼e a sylne wina, z kotrymi¾ so sylne natury, kotre¾' su jim zwuk³e, ¾iwja a posylnjeja, s³abe pak pøemocuja, wopojeju a nièa." A potom kiwny z k³obukom a d¼ì¹e.
Wjet¹i a to³sty knjez potom praji: "©to dha ma to pøecy z tym Rosenauom?"
Mjeñ¹i ale tohorunja to³sty wotwolwi: "Spisowaæel, najskerje spisowaæel."
Ja pak spomjatkowach sebi tule sadu jako wobsah w¹eje wy¹¹eje mudrosæe. Wo Rosenauje a wo knjezu Rybaku mìjach jenak wysoku pøedstawu. Hdy¾ potom dorosæech a sam w¹elakore knihi do rukow dostach, namakach, zo je knjez Rybak tehdom woprawd¼e docy³a prawje citowa³. Khiba z tym rozd¼ìlom, zo tamnu sadu njebì Rosenau napisa³, ale nìkajki Rousseau. Najskerje bì njeknièomna pøipadnosæ knjeza Rybaka z nìkajkim lohkomyslnym æi¹æeàskim zmylkom wo¾eni³a.
Ale tohodla hi¹æe zawìsæe mój respekt njeje zhubi³. Dobry, njesmìrnje dobry è³owjek! -
Bì¹e to s³ónèny awgustski d¼eñ, takle woko³o tøoch hod¼in popo³dnju. ©tó¾kuli runje po Wotrohowej wulicy d¼ì¹e, wosta stoja ¹tó¾ runje tak po domjacym wa¹nju wonka stoje¹e, zawo³a skoku nì¹to do domu nutø; z klamow bìhachu lud¼o. W¹itcy hladachu za knjezom Rybakom, dele kroèacym.
"Tón so d¼e nìhd¼e ze swojim bohatstwom hord¼iæ," praje¹e knjez Herzl, korèmaà "w dwìmaj s³óncomaj".
"Ow jej!" zawo³a knjez Mu¹kot, pøekupc na ró¾ku, tomu dyrbi zlì byæ, njese na pøedañ!" Je mi ¾el, dyrbju-li wuznaæ, zo knjez Mu¹kot pøewulkeho respekta pola susodow njewu¾iwa¹e. Powìda¹e so wo nim, zo je raz hi¾o bankrotej blizko poby³, a do d¼ensni¹eho dnja hlada dobry ma³ostronski susod na "bankrotarja" docy³a hinak haè zbytny swìt.
Ale knjez Rybak kroèe¹e spì¹nje dale, trochu spì¹ni¹o dy¾li hewak. Pod lìwej pa¾u njese¹e jedyn z tych ¹tyriró¾katych èornych ka¹æikow, wo kotrych¾ bu hi¾o telko powìdane. "Æi¹æe¹e jón kruæe k æì³u, tak zo so k³obuk w rucy deleka ka¾ k nozy pøiklijeny zda¹e. W prawicy mìje¹e ¹panski kij z plaèitym kneflikom ze s³onoweje kosæe, znamjo to, zo knjez Rybak nìhd¼e na wopyt d¼e, hewak ¾enje kija njeno¹e¹e. Postrowjany zbìha¹e kij a hwizda¹e wjele wótøi¹o haè hewak.
Zeñd¼e po Wotrohowej wulicy, pøeñd¼e swjatomik³aw¹ske torho¹æo a zañd¼e do ®amberjeckeho domu. Tam bydle¹e po dwìmaj skhodomaj profesor gymnasija, knjez Mühlwenzel, mathemathik a pøirodospytnik. Potajkim mu¾ za tehdy¹i èas trochu njew¹ìdnje zd¼ì³any. Wopyt njetraje¹e do³ho.
Knjez profesor bì w dobrej mysli. Jeho mócne, zasad¼ite æì³o bì runje w pripo³dni¹im drìnmjenju wotpoè³o. Do³he ¹ìre w³osy, kotre¾ ho³u h³owu wìncowachu, ¹mjatachu so sem a tam w bjezstarostnym njeporjed¼e. Módrej, duchapo³nej a pøecy pøeæelnej wóècy so swìæe¹tej. Woblico, bjez toho pøeco èeàwjene, so horje¹e. Tele ¹ìroke, dobroæiwe woblièo bì trochu sylnje w jìtrach poby³o a dawa¹e knjezej professorej pøièinu k stajnemu ¾ortej. "Tak to na sweæe je," by praji³, "hdy¾ so holcka smìje a ma mjezwoèi dólèk, potom je to pjeèa rjane; hdy¾ ja so smìju, mam dólèkow sta, a sym tola pjeèa pøeco jeno¾ hrozny."
Pokiwny knjezej Rybakej k sofje a wopra¹a so: "©to sebi po tajkim pøejeæe?"
Knjez Rybak po³o¾i ka¹æik na blido a wuzbìhny wìèko. Pisane kamu¹ki so swìæachu.
"Ja bych rad - nó wìsæe, ja bych rad zhoni³ - ¹to je tónle tu, ¹to je tole jowle tak snad¼ hódne -" tøepotajo praje¹e.
Posydhy so potom a podeprì sebi brodu wo h³owèku kija.
Knjez profesor zahlada so do kamu¹kow. Potom wuæe¾e jedyn æìmny kamu¹k, wa¾e¹e jón w rucy a hlada¹e na njón napøeæiwo swìt³u. "To je moldawit", praje¹e.
"©to?"
"Moldawit."
"Ajo, moldawit," zahwizda knjez Rybak. Na jeho woblièu bì¹e tak troehu wid¼eæ, zo tele s³owo prìni króæ w ¾iwjenju s³y¹i.
"Tón by so do na¹eje gymnasialneje zbìrki hod¼a³, te '¾no surìdke. Tón by¹æe nam pøedaæ moh³.
"To by so hod¼a³o. - ©to dha takle -"
"Tøi ¹ìsnaki w dwacytnikach by¹æe za njón dósta³. Nó?"
"Tøi ¹ìsnaki!" zahwizdny æeñko knjez Rybak. Broda so zbìhny a zwjeze so zaso na h³owcku. "A te druhe?" ¹eptny po khwili, ka¾ by rjek³, zo jeho w ¹iji nì¹to spina.
"Chalcedony, jaspisy, ametystki - to nièo njeje." -
Za ma³o wokomikow bì knjez Rybak hi¾o zaso na ró¾ku Wotrohoweje wulicy. Stupa¹e pomalku po wulicy horje. Prìni króæ jeho susod¼a wuhladachu, zo ma k³obuk na h³owje. ©ìroka trìcha be do èo³a sæehnjena. ©panski kije¹k æehnje¹e so z kóncom po zetni a ¹æerce¹e po d³ó¾bje. Njehlada¹e na nikoho, njezahwizda ani jónu. Toho runja so na puæu ani jónu njewohladny. Wìsæe d¼ens ¾adna z jeho myslièkow wonka njeharowa¹e, w¹itke jeho myslièki bìchu w nim.
D¼ensa hi¾o z domu njewuñd¼e, nic na nasypy a nic na Brusku. A bì¹e tola tak krasny d¼eñ!
Bì¹e hi¾o k po³nocy. Njebjo so módrje¹e ka¾ na ranje, mìsaèk so zybole¹e z najpy¹ni¹im, najkuz³arni¹im b³y¹æom, hwìzdy so trepjetachu ka¾ bì³e ¹krì. Petøin bì pokryty z pøekrasnej slìbornej m³hu, slìborne morjo le¾e¹e nad cy³ej Prahu.
Wjeso³e swìt³o lije¹e so do jstwièki knjeza Rybaka z wobìmaj woknomaj, ¹ìroko wotewrìnymaj. W jenym woknje stoje¹e knjez Rybak. Stoje¹e tu jako sto³p, sprostnjeny. Z nazdala howrjachu wo³tawske wory z æahatym mócnym zwukom. Haè je stary d¼ìd s³y¹e¹e?
Nahle so zatorhny. "Morjo! - Èehodla tu njeje morjo!" za¹epta a hubje jemu zatøepjeta¹tej.
Snad¼ so w nim ¾o³mje¹e stysk jako ¾o³mjace morjo.
"Ej," zatorhny so potom a wotwobroæi so. Na zemi le¾achu wotewrìne ka¹æiki a jeho woèi so do nich zaprì¹tej. W¾a najbli¾¹i z nich, wuæe¾e z njeho kamu¹ki a sypny je do hor¹æe. "Fi - èrjopy!" a ¹mórny je z woknom won.
Delka zapukota a za¹æerèa wokno. Knjez Rybak so ani dopomni³ njebì, zo je deleka w zahrod¼e ¹kleñènik.
"Wujo, ¹toha tola èiniæe?" zawo³a pøeæelny mu¾ski h³ós wonka, ka¾ so zda¹e, ze susodneho wokna.
Knjez Rybak stupi nimowolnje kroèel nazad.
Durje zapiskachu a zastupi knjez ©ajvl. Snad¼ bì¹e jeho krasna nóc we woknje zd¼er¾a³a. Snad¼ bì¹e te¾ na starym wuju njew¹ìdny njemìr wobked¼bowa³ a z jeho jstwièki do³ho trajace ¹ukotanje s³y¹a³. Snad¼ bìchu so te¾ nìkotre starcowe zdychnjenja wótøe z woknom won zalehny³e.
"Wujko, wy drje tola njechaæe w¹itke te krasne kamu¹ki z woknom zmjetaæ?"
Stary mu¾ so zatorhny. Potom za¹epta, hladajo ¹kleñèanje k Petøinej: "Nima to ¾adneje hódnoty - èrjopy to su -"
"Ja wìm, zo nimaju wulkeje hódnoty, w¹ak ja to sam znaju. Ale swoju hódnotu maju tola, za nas a za was. Wy sæe sebi je sprócniwje zbìra³ - wujko, wostajæe je, pro¹u was, w¹ì mojim d¼ìæom. Bud¼a na nich wuknyæ, wy bud¼eæe jim wuk³adowaæ -"
"Wy snad¼ sæe sebi myslili," ¹epta¹e zaso starc ze s³abym h³osom a napinanjom, "zo sym bohaty, a ja nìtko woprawd¼e -"
"Wujo," praji knjez ©ajvl z krutym, ale pøi tym mjehkim h³osom a hrabny starca za ruku, "njejsmy dha my bohaæi dosæ, hdy¾ mamy was? Moje d¼ìæi njebychu d¼ìda mì³e, moja ¾ona by by³a bjez nana, hdy bychmy was njemìli. W¹ak tola wid¼iæe, kak smy woko³o was w¹itcy zbo¾owni, wy sæe ¾ohnowanje za na¹ dom -"
Na dobo pøistupi starc haè k samemu woknu. Huba jemu dyrkota¹e, we wóèku jeho nì¹to njewuprajnje pale¹e. Pohlada won. Njewid¼e¹e nièo cy³eho, w¹o so zybole¹e ka¾ rozpu¹æeny dejmant - haè k samemu woknu - haè do jeho wóèka - morjo - morjo!
Dale wjacy powìdaæ njebudu, dale wjacy njemó¾u.
J. Neruda, Malostranské povidky. Pøe³o¾i³ £u¾an. £u¾ica 1896.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Serbska njewjesta