esk tanka - Pta - Srbsk tanka -

81.

Wdny mu

Khodee peco z kobukom w hori. Njech ble snco abo zyma palee, wn deree ldma swj nizki, ale brjuchaty cylindr ze rokej tchu nad howu ka parasol. To b najwjacy. ediwe wosy bchu hadcy k howje piesnjene a zjednoachu so zady do wopue, tak krue stokaneje a zwjazaneje, zo so ani njekiwkae - b to jedna z posldnich muacych wopui w Prazy, hio tehdom btej tu jeno dw abo ti. Jeho zeleny frak ze zotymi kneflemi mjee jeno krtki iwoik, za to pak btej porumje dohej a bijetej suchu, mau postawiku knjeza Rybaka do wuskhnjeneju bristwow. By lac kryjee nakhilene wutrobno, orne kholowy dchu jeno do kolen, hde so slbornej podwjazkaj swetej, dale deleka btej snhbej nohajcy ha k druhimaj slbornymaj spinkomaj, a pod tymaj suwatej so wulkej rijej. Ha stej tej rijej hdy wobnowjanej byoj njewni, zdatej so z najmiea peco tajkej, ka by rjek, zo je so k nimaj rozpukana koa braa z tchi najstareho fiakra.

Suche, kosate woblio knjeza Rybakowe swee so w stajnym smwkanju. adny napohlad skiee knjez Rybak, hdy po wulicy de. Kdych dwacei kroeli wosta stojo a wobroee so na prawy, na lwy bok. Zdae so, zo jeho mysliki njejsu w nim, zo esownje snad kroaku za nim deja a jeho stajnje z nkajkimi wjesoymi pipadami zabawjeju, tak zo so knjez Rybak dyrbi posmwkowa a zo so druhdy po ibakach wohladuje. Hdy nkoho strowjee, wuzbhny pokazowa praweje ruki a z lohka hwizdny. Tajke zlohka hwizdnjenje zapiskny te tehdom peco, hdy knjez Rybak re poa, a najble poinae wn z "ajo", to mjee tak wjele rka ka haj, haj.

Knjez Rybak bydlee we Hubokim puu, hnydom deleka na lwu ruku z wuhladom na Petin. Ale byrnje te hio w durjach swojeho domu by, tak khtre ha nkajkich cuzbnikow wuhlada, koti so na prawu ruku na Hradany winychu, peco de za nimi. Hdy cuzbnicy na rokim wuhladowniu pozastachu a krasnos naeje Prahi wobdiwachu, stupi k nim, pozbhny porst a zahwizdny: "Ajo, morjo! - ehodla pi morju njebydlimy!" Potom de za nimi do hrodu, a hdy cuzbnicy w swjatowjacawskej kapali zaso sny wobdiwachu, z skimi drohimi kamjenjemi wukadene, zahwizdny druhi kr: "Haj, to chcu wri! Pola na isnje kruwa kamje do stada, a kamje je asto wjac hdn dyli cye stado." Wjacy jim enje njeprajee.

Dla jeho mjena, a jeho zeleneho fraka a dla toho "morja" rkach jemu wdny mu. Ala za smy jeho mli stari a modi. Knjez Rybak be za justiciara na wumku, nhde wot Turnova. Tu w Prazy pebywae pola swojeje blizkeje modeje piwuzneje, kotra, mjee njewysokeho zastojnika a z nim hio dw abo ti dei. Powdae so, zo je knjez Rybak runjewon surowje bohaty. A to nic tak na pjenjezach, ka na drohich kamjenjach. We swojej jstwicy mjee, powdachu, wysoku ornu kinju stojo, w tej kini bchuj same nizke tyrirkate orne kaiki, khtro wulke a kdy kaik b z nutka ze snhbej sylnej papjeru na same kwadratki rozdleny a w kdym kwadratku leee na bawmje zybolacy so drohi kamje. Bchu ludo, koti bchu to wideli. Witko to je namaka a pjeca sam na Kozakovej horje nazbra. My di sebi powdachmy, zo hdy pola ajvlec - tak rkachu i knjeza Rybakowi piwuzni - jstwu myja, zo ju msto z pskom ze samymj toenym cokorom posypuja. Sobotu, hdy so myje, smy ajvlec dom peco surowje zawideli. Jnu sedach nad hrjebju za bruskimi wrotami bizko knjeza Rybaka. Tam so mjenujcy knjez Rybak kdy rjany de na hodinku rjenje do trawy posydny a kurjee z krtkeje dymki. Tehdom dtaj pipadnje dwaj wjete studentaj nimo. Jedyn z njeju porskny a praji: "Tn kuri maminu watowu suknju!" Wot loho asa mjach kurjenje mamineje watoweje suknje za nto, to ma sebi jeno jara zamoii ludo dowoli.

Hewak pekhodowae so "wdny mu" - ale n, njerkajmy jemu tak, wak 'no njejsmy wjacy di - peco jeno po bruskich nasypach. Zetyka-li nkajkeho kanonika, kotrych pue te sem dchu, pozasta a popowda z nim nto peelnych sowow. Nhdy - posuchach rad, to doroseni ludo ra - syach jeho kak z dwmaj kniezomaj rci, na awcy sedacymaj. Wn stojee. Rachu wo "Frankreichu" a wo nkajkej "swobode" same diwne ree. Na dobo zbhny knjez Rybak porst a zahwizdny: "Ajo, ja so Rosenaua deru! Rosenau praji: "Swoboda je ka te jukate jde a sylne wina, z kotrymi so sylne natury, kotre' su jim zwuke, iwja a posylnjeja, sabe pak pemocuja, wopojeju a nia." A potom kiwny z kobukom a de.

Wjeti a tosty knjez potom praji: "to dha ma to pecy z tym Rosenauom?"

Mjei ale tohorunja tosty wotwolwi: "Spisowael, najskerje spisowael."

Ja pak spomjatkowach sebi tule sadu jako wobsah weje wyeje mudrose. Wo Rosenauje a wo knjezu Rybaku mjach jenak wysoku pedstawu. Hdy potom dorosech a sam welakore knihi do rukow dostach, namakach, zo je knjez Rybak tehdom woprawde docya prawje citowa. Khiba z tym rozdlom, zo tamnu sadu njeb Rosenau napisa, ale nkajki Rousseau. Najskerje b njekniomna pipadnos knjeza Rybaka z nkajkim lohkomyslnym ieskim zmylkom woenia.

Ale tohodla hie zawse mj respekt njeje zhubi. Dobry, njesmrnje dobry owjek! -

Be to snny awgustski de, takle wokoo toch hodin popodnju. tkuli runje po Wotrohowej wulicy de, wosta stoja t runje tak po domjacym wanju wonka stojee, zawoa skoku nto do domu nut; z klamow bhachu ludo. Witcy hladachu za knjezom Rybakom, dele kroacym.

"Tn so de nhde ze swojim bohatstwom hordi," prajee knjez Herzl, korma "w dwmaj sncomaj".

"Ow jej!" zawoa knjez Mukot, pekupc na rku, tomu dyrbi zl by, njese na peda!" Je mi el, dyrbju-li wuzna, zo knjez Mukot pewulkeho respekta pola susodow njewuiwae. Powdae so wo nim, zo je raz hio bankrotej blizko poby, a do densnieho dnja hlada dobry maostronski susod na "bankrotarja" docya hinak ha zbytny swt.

Ale knjez Rybak kroee spnje dale, trochu spnio dyli hewak. Pod lwej pau njesee jedyn z tych tyrirkatych ornych kaikow, wo kotrych bu hio telko powdane. "iee jn krue k u, tak zo so kobuk w rucy deleka ka k nozy piklijeny zdae. W prawicy mjee panski kij z plaitym kneflikom ze sonoweje kose, znamjo to, zo knjez Rybak nhde na wopyt de, hewak enje kija njenoee. Postrowjany zbhae kij a hwizdae wjele wtio ha hewak.

Zede po Wotrohowej wulicy, pede swjatomikawske torhoo a zade do amberjeckeho domu. Tam bydlee po dwmaj skhodomaj profesor gymnasija, knjez Mhlwenzel, mathemathik a pirodospytnik. Potajkim mu za tehdyi as trochu njewdnje zdany. Wopyt njetrajee doho.

Knjez profesor b w dobrej mysli. Jeho mcne, zasadite o b runje w pripodniim drnmjenju wotpoo. Dohe re wosy, kotre hou howu wncowachu, mjatachu so sem a tam w bjezstarostnym njeporjede. Mdrej, duchaponej a pecy peelnej wcy so swetej. Woblico, bjez toho peco ewjene, so horjee. Tele roke, dobroiwe woblio b trochu sylnje w jtrach pobyo a dawae knjezej professorej piinu k stajnemu ortej. "Tak to na swee je," by praji, "hdy so holcka smje a ma mjezwoi dlk, potom je to pjea rjane; hdy ja so smju, mam dlkow sta, a sym tola pjea peco jeno hrozny."

Pokiwny knjezej Rybakej k sofje a wopraa so: "to sebi po tajkim pejee?"

Knjez Rybak pooi kaik na blido a wuzbhny wko. Pisane kamuki so swachu.

"Ja bych rad - n wse, ja bych rad zhoni - to je tnle tu, to je tole jowle tak snad hdne -" tepotajo prajee.

Posydhy so potom a podepr sebi brodu wo howku kija.

Knjez profesor zahlada so do kamukow. Potom wuee jedyn mny kamuk, waee jn w rucy a hladae na njn napeiwo swtu. "To je moldawit", prajee.

"to?"

"Moldawit."

"Ajo, moldawit," zahwizda knjez Rybak. Na jeho wobliu be tak troehu wide, zo tele sowo prni kr w iwjenju syi.

"Tn by so do naeje gymnasialneje zbrki hoda, te 'no surdke. Tn bye nam peda moh.

"To by so hodao. - to dha takle -"

"Ti snaki w dwacytnikach bye za njn dsta. N?"

"Ti snaki!" zahwizdny eko knjez Rybak. Broda so zbhny a zwjeze so zaso na howcku. "A te druhe?" eptny po khwili, ka by rjek, zo jeho w iji nto spina.

"Chalcedony, jaspisy, ametystki - to nio njeje." -

Za mao wokomikow b knjez Rybak hio zaso na rku Wotrohoweje wulicy. Stupae pomalku po wulicy horje. Prni kr jeho susoda wuhladachu, zo ma kobuk na howje. roka trcha be do oa sehnjena. panski kijek ehnjee so z kncom po zetni a ercee po dbje. Njehladae na nikoho, njezahwizda ani jnu. Toho runja so na puu ani jnu njewohladny. Wse dens adna z jeho myslikow wonka njeharowae, witke jeho mysliki bchu w nim.

Densa hio z domu njewude, nic na nasypy a nic na Brusku. A be tola tak krasny de!

Be hio k ponocy. Njebjo so mdrjee ka na ranje, msak so zybolee z najpyniim, najkuzarniim byom, hwzdy so trepjetachu ka be kr. Petin b pokryty z pekrasnej slbornej mhu, slborne morjo leee nad cyej Prahu.

Wjesoe swto lijee so do jstwiki knjeza Rybaka z wobmaj woknomaj, roko wotewrnymaj. W jenym woknje stojee knjez Rybak. Stojee tu jako stop, sprostnjeny. Z nazdala howrjachu wotawske wory z ahatym mcnym zwukom. Ha je stary dd syee?

Nahle so zatorhny. "Morjo! - ehodla tu njeje morjo!" zaepta a hubje jemu zatepjetatej.

Snad so w nim omjee stysk jako omjace morjo.

"Ej," zatorhny so potom a wotwobroi so. Na zemi leachu wotewrne kaiki a jeho woi so do nich zaprtej. Wa najblii z nich, wuee z njeho kamuki a sypny je do hore. "Fi - rjopy!" a mrny je z woknom won.

Delka zapukota a zaera wokno. Knjez Rybak so ani dopomni njeb, zo je deleka w zahrode klenik.

"Wujo, toha tola inie?" zawoa peelny muski hs wonka, ka so zdae, ze susodneho wokna.

Knjez Rybak stupi nimowolnje kroel nazad.

Durje zapiskachu a zastupi knjez ajvl. Snad be jeho krasna nc we woknje zderaa. Snad be te na starym wuju njewdny njemr wobkedbowa a z jeho jstwiki doho trajace ukotanje sya. Snad bchu so te nkotre starcowe zdychnjenja wte z woknom won zalehnye.

"Wujko, wy drje tola njechae witke te krasne kamuki z woknom zmjeta?"

Stary mu so zatorhny. Potom zaepta, hladajo kleanje k Petinej: "Nima to adneje hdnoty - rjopy to su -"

"Ja wm, zo nimaju wulkeje hdnoty, wak ja to sam znaju. Ale swoju hdnotu maju tola, za nas a za was. Wy se sebi je sprcniwje zbra - wujko, wostaje je, prou was, w mojim dom. Buda na nich wukny, wy budee jim wukadowa -"

"Wy snad se sebi myslili," eptae zaso starc ze sabym hosom a napinanjom, "zo sym bohaty, a ja ntko woprawde -"

"Wujo," praji knjez ajvl z krutym, ale pi tym mjehkim hosom a hrabny starca za ruku, "njejsmy dha my bohai dos, hdy mamy was? Moje di njebychu dda me, moja ona by bya bjez nana, hdy bychmy was njemli. Wak tola widie, kak smy wokoo was witcy zboowni, wy se ohnowanje za na dom -"

Na dobo pistupi starc ha k samemu woknu. Huba jemu dyrkotae, we wku jeho nto njewuprajnje palee. Pohlada won. Njewidee nio cyeho, wo so zybolee ka rozpueny dejmant - ha k samemu woknu - ha do jeho wka - morjo - morjo!

Dale wjacy powda njebudu, dale wjacy njemu.

J. Neruda, Malostransk povidky. Peoi uan. uica 1896.

zpt na obsah - Dal: Serbska njewjesta