|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Narodno-episka baseñ wo d¼ewjeæich spìwach.
(Ze ¹twórteho spìwa.)
Na wutrobu bì Micha³owu so zas' na nowo èorna
Zrud¼ba wali³a z æe¾u najæe¾¹ej a ze zrudnoh' woka
Zas' wula so jom po licomaj wjelezrudnu¹ka sylza.
Na Micha³a so wobroæejo maæ zjewi jom tole:
"Michale, ach njepu¹æ tola nad¼ìje! Z nad¼ìju swìt w¹ón
We ¾iwjenju sej ze studnje èeàpa tró¹ta najs³ód¹oh'.
Zawìsæe za m³od¼enca pak najmjenje so pøistoji takle.
Zo postrowi³ by na d¼ens' z poslìdna na wjecor ¹kowronèk
S³ónco ze spìwom, k wjeèornemu pozbìha so njebju,
Ze zrudnymaj nìtk køidle¹komaj dele pjerchota na zem´,
Zo njemó¾e wjac ze ¹ije spìw rjenje ¾órlaty jeho
S³ónco pøekrasnjowaæ, tola hdy¾ so ze smìrkow rañ¹ich
Wuzbìhuje jom m³odu¹ki d¼eñ zaso z luboznosæemi,
Wumy³a z b³yskotatej sebi rosu na swìt³ej mjezy
Z wóèka spar a z wjesel¹imaj so zas' køid³omaj ptaèk ju¾
Do njebjes zawjeræaw¹i, d¼ak s³óncu na nowo spìwa.
Hdy¾ za¹³o je za hory zelene z wjeèora s³ónco,
Drasæi so ze zrudobu najh³ub¹ej na ³ucy kwìtka
Zawìrajo swoju h³ówèku najpy¹ni¹u pøe¹kódnym mrózam,
Poko¹iw¹i pak na ranje ze rtom so s³ónènym tak horco,
Zas' wotamka tu h³ójcku ze spìchom z krasnosæu m³odej,
Srìbajo z wjese³osæu jeho ko¹ki z po³neju hubku.
Michale, kij je nad¼ìj, a zepjerajo so mi z dowìru è³owjek
Na njón, na swìæe pøimìrjeny jemu dokonja bìh swój.
Njezadwìluj mi, Michale, tu¾; w¹ak maæeri khroble
Wìà, zo wuhotuje '¹æe æi kwas te¾ z holcu najkhud¹ej
Nan, runje¾ d¼ens' so æi staja. Najposlìdni¹e jemu s³owo
To byæ njemó¾e¹e nihdy na swìæe, Michale luby.
Wìà mi, we wutrobje jemu p³omjeni za tebje lubosæ,
Zo by na rukomaj tebje z lubosæu nosy³ najrad¹o.
Sam pak wì¹ tola, zo nan na pjenjezy nimo mìry
Hlada, a zo je do èesæe, to nazhoni³ sy sam ju¾,
D¼i' no¾ k njom' a daj jemu pos³u¹ny s³owa najlìp¹oh'!
Z nanom popowìdaæ tola wo tym dyrbi¹ najprjedy.
Wu³o¾owanja, so spu¹æej mi na to, njebud¼e èiniæ
Wulkeho, rozestaje¹-³i jom' w¹itko. Praji drje d¼ensa,
Zo njesmìs priwjesæ jemu do domu bjez pjenjez holcy,
Wus³y¹-li pak, zo Ró¾anæikec sy sej wuhlada³ Hañ¾u
Za mand¼elsku, bud¼ pøeswìdèeny mi, zo do toho zwoli;
Wukhwalowa³ je nìkotry raz mi ju pilnosæe dla jej'.
Hrud¼ naprosyæ drje tu¾ so jom' da, zo njeb'd¼e tak kruæe
Napra¹owaæ so, ¹to do pjenjezow b'd¼e ji nan sobu daæ móc."
Do wutroby bìchu Micha³owej' te¾ wo prawd¼e s³owa
Maæerine zawì³e najlìp¹u nadobo nad¼ìj.
Maæeri d¼ak pak wuznawajo d¼e¹e z lubosæu s³owa:
"Maæeàka d¼ens," njemó¾u pak na nihdy pøed nana stupiæ;
A pøejara '¹æe pukota hrud¼ mi moja w najwjet¹im
Njemìrje. Móc wuprosyæ chcu wot Boha jutøe sej na to
Na kem¹ach; bud¼ pak mi ze srìdnicu, moju maæerka luba,
A pøihotuj ju¾ do èasa nana na moju ¾eñtwu!"
Maæerina hrud¼ zajuskne tu¾, a ze smìwkom d¼e¹e:
"Michale, prjed' haè na zahrod¼e '¹æe mi na ¹tomach hustych
Jab³unka zaèeàwjenja so najprìnje, na slóncu æop³ym
Dozrawjejo, b'd¼e mand¼elsæina ju¾ æi we domje lubosæ
Pós³anièko s³aæ, wo blido, wo skót staraæ so, wo hród¼."
Wobaj pozbìhny¹taj so, ze spì¹nej kroèelu kroèo
Pøez zahrodu, sebi rad¼icku na ¾eñtwu rad¼o najlìp¹u.
Z poslìdnicu nìtk kroèe¹e sam pak do kuchnje Micha³.
Dojìd¼iw¹i tu spìcha¹e do konjenca, sebi za lack
Èornakomaj natykaw¹i pøi blid¼e khlìbowych skórkow.
Wjesele na Micha³a zarjehota¹taj; d¼ì najwjet¹a
Zrud¼ba, ki¾ do wobjeda '¹æe jom' ze styskom zjewje¹e w¹itke
Woblico, bì nìtk pozbìhny³a so nimale z njeho.
Konjej zgratowaw¹i sebi zapøe¾e do woza ¾itnoh',
Na rjebliznu so zlehnyw¹i do polow æìrje¹e ze wsy.
J. Æi¹inski, Jubilejne spisy Serbowki I.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Handrij Zejleà