|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Haè-te¾-to je serbska rìc wu¾itna? Serbska rìè, ki¾ ma wjacy gramatiskich twórbow dy¾li nìmska, je rozwiwanju myslenja wulcy spomó¾na; tohodla serbscy hólcy, kotøi¾ woprawd¼e serbscy mysla, na gymnasiju pøi wuknjenju cuzych rìèow z wjet¹a so wuznamjenjeju. Ale wu¾itk serb¹æiny pøez wuèeànju won daloko do ¾iwjenja saha. Nìmcy ¾adaju za na¹ nìtèi¹i èas pódla nìmèiny znajomosæ dweju nowi¹eju rìèow: francózskeje a jeñd¼elskeje, a nekotry¾kuli na wuknjenje teju sameju rad wjele pjenjez wa¾i, dokel¾ pøi puæowanju do wukraja abo doma we wobkhad¼e z lud¼imi druhich narodow bjez njeju byæ njemó¾e. Tomu abo tamnomu èesæenych èitarjow snad¼ so to tak nuzne njezda; ale wón mi, ja z nazhonjenja rìcu, na s³owo wìà, a kó¾dy m³ód¹i daj sebi wote mnje rad¼iæ, zo khroble njedyrbi wuknjenje rìèow zakomd¼eæ, hdy¾ so jemu, ka¾ wosebje na gymnasàju, sk³adnosæ k tomu poskiæa. Pøeto¾ - te¾ wothladujo wot wu¾iwanja literatury - nichtón njemó¾e wìd¼eæ, haè bud¼e wón pøichodnje na mìrnej wjescy sed¼eæ, kotra¾ je z jenej abo dwìmaj rìcomaj dospo³nje spokojom, abo haè snad¼ do wobstojnosæow pøiñd¼e, ki¾ znajomosæ nìkotrych nowi¹ich rìèow wu¾itnu abo te¾ njewobkhadnje nuznu èinja. Tak daloko smy z praktiskimi Nemcami cyle pøezjene, kotøi¾ germanske a romanske jazyki wobjimaæ pytaju: ale my hi¹æe nì¹to wjacy ¾adamy; pøeto¾ ¹tó¾ nìmske mjezy pøekroèi, tón lohko do tajkich krajow dóñd¼e, hd¼e¾ ani germanska, ani romanska rìè njedosaha. To wid¼imy hi¾om w najbli¾¹ej blizkosæi, w susodnej Rakuskej, hd¼e¾ je najwjet¹i d¼ìl krajow wot S³owjanow wobydleny. Tu, ka¾ te¾ w Pólskej a Ruskej, je wikowanja a s³u¾by dla hi¾om tón abo tamón ³u¾iski Serb poby³, ki¾ sebi ze serbskej rìèu pøez kraj pom-ha¹e. Wo wu¾itku serbskeje rìèe wjed¼a te¾ stari lud¼o powìdaæ, ki¾ mó¾achu so we wójnje z ruskimi wojakami atd. zrìceæ, a kotøi¾ pøi tym lìpje woteñd¼echu haè susodni Nìmcy. Æim bóle pak w na¹ich èasach wobkhad ludow mjez sobu, ze ¾eleznicami atd., pribìra, èim nuzni¹a bywa - na èo¾ su nìmscy pøekupcy z d¼ìla te¾ hi¾om ked¼bowaæ poèeli - znajomosæ z najmjeñ¹a jedneje s³owjanskeje rìèe. ©tó¾ pak jednu rozumi, namaka so lohko do w¹itkich druhich jako sotrowskich rìèow. A tónle wulki wu¾itk, kotry¾ bud¼e so w bìhu lìtstotkow pøeco zjawni¹o pokazowaæ, podawa nam na¹a luba maæeàna rìè, na¹a serb¹æina. Tohodla sebi ju khwalmy a hajmy jako wosobnu dobrotu, kotru¾ je bo¾a mi³osæ nam wobrad¼i³a.
Dr. K. B. Pful, Hórnikowa èitanka.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Epigramy